15 Jan

Matic Slapšak: “Ne predstavljam si sveta brez knjig”

Matic Slapšak je v življenju napisal več kot sto pravljic. Dvajset jih je združil med platnicami njegovega knjižnega prvenca – Zvezdne pravljice. Je človek, ki verjame, da je branje pomembno že od malih nog. Kljub svojemu natrpanemu urniku skuša najti kar največ časa za pisanje. Več o njem pa izveste v spodnjem pogovoru.

Oče, mož, novinar, avtor – kako, če sploh, se te štiri življenjske vloge med sabo dopolnjujejo? Si kdaj nasprotujejo?

Oh ja, se kar dopolnjujejo. Z novinarskim delom sem se kalil kot pisatelj in tudi zato še vedno pišem, čeprav novinarstvo ni moja osnovna zaposlitev, ampak dodatna. Biti oče je seveda nekaj najlepšega (in najzahtevnejšega), ampak če ne bi imel otrok, potem zagotovo ne bi pisal pravljic, po katerih me večina pozna. Oče bi bil seveda težko, če ne bi bil mož (oziroma vsaj partner) in če ne bi imel že vseh dvaindvajset let tako nesebične podpore v podobi moje drage Helene.

Tako da se dopolnjujejo, žal pa si nasprotujejo v tisti najbolj kočljivi stvari – času. Vedno si želim več časa za nekaj drugega, s čimer se trenutno ukvarjam, in ta čas je treba modro in predvsem kar se da enakovredno razporediti med vse te štiri vloge.

Foto: Marko Vavpotic / M24.si

Poznamo te kot avtorja zbirke otroških zgodb Zvezdne pravljice. Kako to, da si se odločil ravno za ta žanr?

Mogoče se nisem odločil, ampak sem bil izbran?! (smeh) V mojem arhivu se skriva še marsikaj drugega kot le otroške zgodbe in upam, da se bom kmalu lahko predstavil tudi s kakšnim bolj “zrelim” žanrom. Pravljice za otroke sem začel pisati kmalu po rojstvu prvega otroka, ki zdaj šteje dvanajst let, in z vsakim letom in z vsakim otrokom je nastajalo več zanimivih idej in tako je raslo tudi število napisanih pravljic. Komu se sicer morda zdi, da je pravljico enostavno napisati, ampak temu niti približno ni tako, poleg tega pa se mi zdi najbolj pomembno, da se otrok ne podcenjuje. Otroci so zelo pametni in predvsem iskreni in lahko povem, da sem na predstavitvah knjig, ki sem jih imel po šolah, vrtcih in knjižnicah, slišal veliko zanimivih vprašanj, ki so mi dala vedeti, da otroci zelo dobro poslušajo in tudi razmišljajo poleg.

Po izdaji Zvezdnih pravljic sem se sicer kar hitro lotil pisanja novih pravljic, tako da upam, da bo med bralce prišla še kakšna pravljična knjiga. Vidim pa, da v tem žanru moja ustvarjalna sapa malo pojenja …

Katerih vrednot se lahko otroci (in starši) naučijo iz zbirke Zvezdne pravljice?

V prvi vrsti spoštovanja – tega se mi zdi, da dandanes svetu najbolj primanjkuje in govorim o vsesplošnem spoštovanju. Bralci bodo skozi pravljice odkrili podrobnosti. Ampak tu so potem še druge vrednote, za katere se mi zdi, da ljudje pozabljajo, kako pomembne so, kot so sprejemanje drugačnosti, raziskovanje novega in drugačnega, neznanega, ljubiti in oproščati, pomembnost družine, …

Nobena od pravljic ni “na prvo žogo” in najbolj sem vesel, ko mi otroci in starši razlagajo, kako radi znova in znova poslušajo določeno pravljico, se pogovarjajo o kakšnem dogodku oziroma vsebini, saj to pomeni tudi to, da sem s knjigo povezal družino, jim dal čas, ki ga preživljajo drug z drugim in se spoznavajo še v drugačnih vlogah.

S katerim junakom iz zbirke Zvezdne pravljice bi preživel dan in kaj bi počel?

Ha, to je pa dobro vprašanje! Vsak ima kaj – lahko bi šel na Luno, spoznaval svet iz perspektive dude, pomagal Škratom Igračarjem pri pospravljanju igrač (kar sicer počnem vsak dan), kakšno pametno rekel z Božičkom ali pa pomagal jabolku iskati mamo, pingvinom bi morda lahko kako pomagal očistiti morja okrog Antarktike, ampak …

Če se moram odločiti, potem bi se najbrž odločil za Vito. Ta cela pravljica je pravzaprav nastala iz teh podob, ko se ona spreminja v zVito, čudoVito, ognjeVito in bojeVito in zato bi šel z veseljem z njo, da bi videl čarovnijo v živo. Prepričan sem, da bi si imela za povedati veliko zanimivega.

Foto: Marko Vavpotic / M24.si

Če bi pravljičnega junaka oblikoval po sebi, katere tri lastnosti bi imel?

V vsakem pravljičnem junaku je delček mene, ampak zagotovo bi bil ta pravljični junak spoštljiv, pošten in imel bi res bujno domišljijo. Pa zagotovo bi se bal kač!

Katere pravljice si imel ti najraje kot otrok?

Eden mojih prvih knjižnih spominov je velika modra knjiga z Rdečo kapico na naslovnici, v kateri so bile zbrane Grimmove pravljice in jo imam še vedno doma. Potem sem dobil od Dedka Mraza za darilo štiri knjige s pravljicami Walta Disneyja – šele kasneje sem izvedel, da jih seveda ni on napisal in tiste knjige sem prebral po dolgem in počez – kot otrok in zdaj še kot oče.

Vedno so me privlačile pustolovske knjige, oboževal sem Julesa Verna, pa Jacka Londona, ki je “kriv” za moj opisni slog pisanja, seveda Karla Mayja in oboževal sem stripe – ko sem bil otrok, je izhajal Mikijev zabavnik, s pomočjo katerega sem se naučil brati, pa seveda neizogibni Miki Muster in še in še in še. Želel sem si risati, ampak tega talenta žal nimam.

Ko zdaj pogledam nazaj, sem bil zelo nezahteven bralec – knjige sem dobesedno požiral eno za drugo in tudi po zaslugi vsega tega ustvarjal nek svoj vzporedni, domišljijski svet.

Ali moraš biti za pisanje pravljic v posebnem razpoloženju? Lahko na primer, ko si jezen, napišeš pravljico?

Trenutno spoznavam, kako pomembno je biti v pisateljski formi. Kar sem omenjal na začetku najinega intervjuja – čas. Najti čas, po možnosti v približno enakem obdobju dneva, ko lahko pišem brez nekih motenj – uro, dve, tri, ni pomembno. Potem gre vse skupaj zelo hitro.

Vidim, da navdih oziroma idejo dobivam ob zelo različnih trenutkih – med vožnjo v službo, gledanjem filma, na koncertu, med tekom ali sprehodom, igro ali pogovorom … in takrat je pomembno, da si idejo zapišem, s čim več podrobnostmi in potem vse skupaj samo še oblikujem v neko smiselno celoto. In seveda čez dan ali dva vse skupaj še malo popravim, ko se »uleže«.

Sam, ko sem jezen, se moram najprej pomiriti. Res pa je, da me tudi pisanje pogosto sprosti, da je to moj ventilček in jeza kot taka ne bo vplivala na temo mojega pisanja. Mislim, da je bolj od razpoloženja pomembna dobra ideja.

Kateri so po tvojem mnenju najpomembnejši elementi dobre pravljice?

Ideja, iz katere izhajaš – torej, kaj želiš mlademu bralcu povedati. Simpatični junaki, s katerimi se lahko poistovetiš – ni važno, ali gre za človeka, žival ali rastlino. Kakšen duhovit element – zabaven dogodek, šala, prikupna nevednost. Vse skupaj pa mora biti pravilno uravnoteženo – junakov ne smeš imeti preveč in tudi ne smejo preveč govoriti. In super se mi zdi, da so v pravljicah nekakšni »questi« oz. naloge – nekaj moraš opraviti, premagati, doseči, da odkriješ nekaj novega in greš potem naprej. Na ta način mislim, da lahko tudi otroke naučimo, da je vredno in potrebno vztrajati, da se je treba potruditi in da bo dobro delo tako ali drugače nagrajeno.

Kateri so tvoji naslednji projekti? Še vedno pišeš pravljice ali si morda zaplaval v druge vode?

Projektov je kar nekaj. Čakam na odziv glede zbirke pravljic, v kateri je glavni junak Adam, ki sem ga poimenoval po mojem najmlajšem sinu. Dvanajst nekoliko bolj ekološko usmerjenih pravljic, v katerih se mi zdi, da je spet skritega veliko zanimivega. V teku je že še en obsežnejši pravljični projekt, o katerem pa še ne bi želel preveč govoriti, vendar se mi zdi, da sem uspel lepo uravnotežiti zahteve naročnika z lastno vizijo pravljic. Sem pa zelo radoveden, kakšen bo končni izdelek. Kakšnih 15-20 pravljic imam zabeleženih v idejah in bo treba najti čas, se disciplinirati in jih zapisati.

Poleg tega sem resno razmišljal tudi o mladinskem romanu, s katerim bi sodeloval v natečaju »modra ptica«, vendar mi bo očitno zmanjkalo – uganite – časa, seveda! Ampak imamo zares dobro idejo, ki jo je treba le še preliti na papir in ni edina.

Si mnenja, da knjige lahko spremenijo svet?

Tako, kot sem prepričan, da ga lahko spreminja glasba, sem prepričan, da ga lahko tudi knjige. V njih se skriva toliko modrosti, misli, dejstev, skrivnosti … Menim pa, da mora vsak naprej spremeniti in ustvariti sebi “popoln” svet, preden gre spreminjati še širni, beli svet. Si pa ne predstavljam, kakšen bi bil videti svet brez knjig.