15 Jan

Matic Slapšak: “Ne predstavljam si sveta brez knjig”

Matic Slapšak je v življenju napisal več kot sto pravljic. Dvajset jih je združil med platnicami njegovega knjižnega prvenca – Zvezdne pravljice. Je človek, ki verjame, da je branje pomembno že od malih nog. Kljub svojemu natrpanemu urniku skuša najti kar največ časa za pisanje. Več o njem pa izveste v spodnjem pogovoru.

Oče, mož, novinar, avtor – kako, če sploh, se te štiri življenjske vloge med sabo dopolnjujejo? Si kdaj nasprotujejo?

Oh ja, se kar dopolnjujejo. Z novinarskim delom sem se kalil kot pisatelj in tudi zato še vedno pišem, čeprav novinarstvo ni moja osnovna zaposlitev, ampak dodatna. Biti oče je seveda nekaj najlepšega (in najzahtevnejšega), ampak če ne bi imel otrok, potem zagotovo ne bi pisal pravljic, po katerih me večina pozna. Oče bi bil seveda težko, če ne bi bil mož (oziroma vsaj partner) in če ne bi imel že vseh dvaindvajset let tako nesebične podpore v podobi moje drage Helene.

Tako da se dopolnjujejo, žal pa si nasprotujejo v tisti najbolj kočljivi stvari – času. Vedno si želim več časa za nekaj drugega, s čimer se trenutno ukvarjam, in ta čas je treba modro in predvsem kar se da enakovredno razporediti med vse te štiri vloge.

Foto: Marko Vavpotic / M24.si

Poznamo te kot avtorja zbirke otroških zgodb Zvezdne pravljice. Kako to, da si se odločil ravno za ta žanr?

Mogoče se nisem odločil, ampak sem bil izbran?! (smeh) V mojem arhivu se skriva še marsikaj drugega kot le otroške zgodbe in upam, da se bom kmalu lahko predstavil tudi s kakšnim bolj “zrelim” žanrom. Pravljice za otroke sem začel pisati kmalu po rojstvu prvega otroka, ki zdaj šteje dvanajst let, in z vsakim letom in z vsakim otrokom je nastajalo več zanimivih idej in tako je raslo tudi število napisanih pravljic. Komu se sicer morda zdi, da je pravljico enostavno napisati, ampak temu niti približno ni tako, poleg tega pa se mi zdi najbolj pomembno, da se otrok ne podcenjuje. Otroci so zelo pametni in predvsem iskreni in lahko povem, da sem na predstavitvah knjig, ki sem jih imel po šolah, vrtcih in knjižnicah, slišal veliko zanimivih vprašanj, ki so mi dala vedeti, da otroci zelo dobro poslušajo in tudi razmišljajo poleg.

Po izdaji Zvezdnih pravljic sem se sicer kar hitro lotil pisanja novih pravljic, tako da upam, da bo med bralce prišla še kakšna pravljična knjiga. Vidim pa, da v tem žanru moja ustvarjalna sapa malo pojenja …

Katerih vrednot se lahko otroci (in starši) naučijo iz zbirke Zvezdne pravljice?

V prvi vrsti spoštovanja – tega se mi zdi, da dandanes svetu najbolj primanjkuje in govorim o vsesplošnem spoštovanju. Bralci bodo skozi pravljice odkrili podrobnosti. Ampak tu so potem še druge vrednote, za katere se mi zdi, da ljudje pozabljajo, kako pomembne so, kot so sprejemanje drugačnosti, raziskovanje novega in drugačnega, neznanega, ljubiti in oproščati, pomembnost družine, …

Nobena od pravljic ni “na prvo žogo” in najbolj sem vesel, ko mi otroci in starši razlagajo, kako radi znova in znova poslušajo določeno pravljico, se pogovarjajo o kakšnem dogodku oziroma vsebini, saj to pomeni tudi to, da sem s knjigo povezal družino, jim dal čas, ki ga preživljajo drug z drugim in se spoznavajo še v drugačnih vlogah.

S katerim junakom iz zbirke Zvezdne pravljice bi preživel dan in kaj bi počel?

Ha, to je pa dobro vprašanje! Vsak ima kaj – lahko bi šel na Luno, spoznaval svet iz perspektive dude, pomagal Škratom Igračarjem pri pospravljanju igrač (kar sicer počnem vsak dan), kakšno pametno rekel z Božičkom ali pa pomagal jabolku iskati mamo, pingvinom bi morda lahko kako pomagal očistiti morja okrog Antarktike, ampak …

Če se moram odločiti, potem bi se najbrž odločil za Vito. Ta cela pravljica je pravzaprav nastala iz teh podob, ko se ona spreminja v zVito, čudoVito, ognjeVito in bojeVito in zato bi šel z veseljem z njo, da bi videl čarovnijo v živo. Prepričan sem, da bi si imela za povedati veliko zanimivega.

Foto: Marko Vavpotic / M24.si

Če bi pravljičnega junaka oblikoval po sebi, katere tri lastnosti bi imel?

V vsakem pravljičnem junaku je delček mene, ampak zagotovo bi bil ta pravljični junak spoštljiv, pošten in imel bi res bujno domišljijo. Pa zagotovo bi se bal kač!

Katere pravljice si imel ti najraje kot otrok?

Eden mojih prvih knjižnih spominov je velika modra knjiga z Rdečo kapico na naslovnici, v kateri so bile zbrane Grimmove pravljice in jo imam še vedno doma. Potem sem dobil od Dedka Mraza za darilo štiri knjige s pravljicami Walta Disneyja – šele kasneje sem izvedel, da jih seveda ni on napisal in tiste knjige sem prebral po dolgem in počez – kot otrok in zdaj še kot oče.

Vedno so me privlačile pustolovske knjige, oboževal sem Julesa Verna, pa Jacka Londona, ki je “kriv” za moj opisni slog pisanja, seveda Karla Mayja in oboževal sem stripe – ko sem bil otrok, je izhajal Mikijev zabavnik, s pomočjo katerega sem se naučil brati, pa seveda neizogibni Miki Muster in še in še in še. Želel sem si risati, ampak tega talenta žal nimam.

Ko zdaj pogledam nazaj, sem bil zelo nezahteven bralec – knjige sem dobesedno požiral eno za drugo in tudi po zaslugi vsega tega ustvarjal nek svoj vzporedni, domišljijski svet.

Ali moraš biti za pisanje pravljic v posebnem razpoloženju? Lahko na primer, ko si jezen, napišeš pravljico?

Trenutno spoznavam, kako pomembno je biti v pisateljski formi. Kar sem omenjal na začetku najinega intervjuja – čas. Najti čas, po možnosti v približno enakem obdobju dneva, ko lahko pišem brez nekih motenj – uro, dve, tri, ni pomembno. Potem gre vse skupaj zelo hitro.

Vidim, da navdih oziroma idejo dobivam ob zelo različnih trenutkih – med vožnjo v službo, gledanjem filma, na koncertu, med tekom ali sprehodom, igro ali pogovorom … in takrat je pomembno, da si idejo zapišem, s čim več podrobnostmi in potem vse skupaj samo še oblikujem v neko smiselno celoto. In seveda čez dan ali dva vse skupaj še malo popravim, ko se »uleže«.

Sam, ko sem jezen, se moram najprej pomiriti. Res pa je, da me tudi pisanje pogosto sprosti, da je to moj ventilček in jeza kot taka ne bo vplivala na temo mojega pisanja. Mislim, da je bolj od razpoloženja pomembna dobra ideja.

Kateri so po tvojem mnenju najpomembnejši elementi dobre pravljice?

Ideja, iz katere izhajaš – torej, kaj želiš mlademu bralcu povedati. Simpatični junaki, s katerimi se lahko poistovetiš – ni važno, ali gre za človeka, žival ali rastlino. Kakšen duhovit element – zabaven dogodek, šala, prikupna nevednost. Vse skupaj pa mora biti pravilno uravnoteženo – junakov ne smeš imeti preveč in tudi ne smejo preveč govoriti. In super se mi zdi, da so v pravljicah nekakšni »questi« oz. naloge – nekaj moraš opraviti, premagati, doseči, da odkriješ nekaj novega in greš potem naprej. Na ta način mislim, da lahko tudi otroke naučimo, da je vredno in potrebno vztrajati, da se je treba potruditi in da bo dobro delo tako ali drugače nagrajeno.

Kateri so tvoji naslednji projekti? Še vedno pišeš pravljice ali si morda zaplaval v druge vode?

Projektov je kar nekaj. Čakam na odziv glede zbirke pravljic, v kateri je glavni junak Adam, ki sem ga poimenoval po mojem najmlajšem sinu. Dvanajst nekoliko bolj ekološko usmerjenih pravljic, v katerih se mi zdi, da je spet skritega veliko zanimivega. V teku je že še en obsežnejši pravljični projekt, o katerem pa še ne bi želel preveč govoriti, vendar se mi zdi, da sem uspel lepo uravnotežiti zahteve naročnika z lastno vizijo pravljic. Sem pa zelo radoveden, kakšen bo končni izdelek. Kakšnih 15-20 pravljic imam zabeleženih v idejah in bo treba najti čas, se disciplinirati in jih zapisati.

Poleg tega sem resno razmišljal tudi o mladinskem romanu, s katerim bi sodeloval v natečaju »modra ptica«, vendar mi bo očitno zmanjkalo – uganite – časa, seveda! Ampak imamo zares dobro idejo, ki jo je treba le še preliti na papir in ni edina.

Si mnenja, da knjige lahko spremenijo svet?

Tako, kot sem prepričan, da ga lahko spreminja glasba, sem prepričan, da ga lahko tudi knjige. V njih se skriva toliko modrosti, misli, dejstev, skrivnosti … Menim pa, da mora vsak naprej spremeniti in ustvariti sebi “popoln” svet, preden gre spreminjati še širni, beli svet. Si pa ne predstavljam, kakšen bi bil videti svet brez knjig.

21 Dec

Dušan Marolt: “Nabrati si je potrebno kilometrino in vztrajati.”

Dušan Marolt. Pesnik, pisatelj in urednik naše založbe. Ob izidu njegovega proznega prvenca Čips in telenovele smo mu postavili nekaj vprašanj. Da ga bolje spoznate.

Po dveh pesniških zbirkah se slovenski javnosti prvič predstavljaš s proznim delom. Zakaj si se odločil za kratke zgodbe?

Kratka proza mi je že od nekdaj ljuba, a, ker sem v svet literature stopil prek poezije, se ji nisem posvečal tako intenzivno, čeprav sem jo pisal po malem kar precej. Zadnja leta so mi v reviji Mentor objavili nekaj zgodb in opremili z uredniškim komentarjem, ki je bil dober. Upošteval sem opombe in zgodbe dodelal do te mere, da so postale zrele za izdajo v knjigi. Je pa forma kratke zgodbe privlačna, ker na majhnem prostoru ponuja mnogo vsebine.

V knjigi je zbranih 15 kratkih zgodb. Kaj jih povezuje?

Dejansko vse in nič. Lahko se jih bere povsem naključno ali kot celoto. Skupna jim je nekakšna resignatorna atmosfera, ki je opremljena z ljubezensko tematiko in odnosi, vsi protagonisti pa so soočeni z življenjsko situacijo, ki se razplete v presenetljivem koncu. Prav z zaključki in osrednjimi elementi zgodb sem želel bralcu ponuditi možnost, da določene stvari doreče sam in si tako aktivno ponudi svojo interpretacijo dogajanja. V osnovi pa gre za povsem običajne junake z banalnimi doživetji, ki pa s seboj nosijo prvine presenečenja.

Kaj načrtuješ v prihodnjih letih? Morda prvi roman?

Z romanom se zaenkrat še ne spogledujem. Kar se tiče proze, bi raje še izpilil svoj kratkoprozni slog in tu odkril kakšen inovativen vidik. Nastajajo zametki pravljic, zanima pa me tudi mladinska literatura. Ne morem pa mimo svoje strasti – poezije. Počasi zaključujem tretjo pesniško zbirko z naslovom Ženske, ki jo je navdahnila knjiga esejev Svetlane Slapšak Ženske ikone 20. stoletja. A nikoli ne veš, kam te ponese črnilo v peresu.

Izgleda, kot da so imena avtorjev, ki prejemajo priznanja, konstantno ista, a sam vseeno nisem tako črnogled in ne pustim, da bi me popadle nekakšne teorije zarot.

Mnogi trdijo, da je slovenska literarna scena zaprta. Da gre za ozek krog ljudi, ki si med seboj delijo nagrade. Kako jo ti vidiš?

Na prvi pogled scena morda res deluje hermetično zaprta, še posebej avtorjem začetnikom, ki šele vstopajo v literarni svet. Izgleda, kot da so imena avtorjev, ki prejemajo priznanja, konstantno ista, a sam vseeno nisem tako črnogled in ne pustim, da bi me popadle nekakšne teorije zarot. Vse zahteva svoj čas in tudi na tej sceni je tako. Nabrati si je potrebno literarno kilometrino in vztrajati. Lahko se udeležuješ raznih banketov in navezuješ stike, ki ti občasno zagotovijo večjo opaznost, a verjamem, da na koncu še vedno govori kvaliteta same knjige.

Bolj problematično se mi zdi dejstvo (kot je bilo moč zaslediti v literarnih krogih), da razne komisije pri odločanju o nagradah v bralni nabor ne uvrstijo vseh izdanih knjig specifičnega žanra – pri Jenkovi nagradi bi moralo kandidirati cca. 600 izdanih zbirk preteklih dveh let, žirija pa jih je “prebrala” le kakšnih 20 do 30. In taka pavšalnost je zaskrbljujoča.

Za svojo drugo pesniško zbirko, Doživetja naseljenosti, si prejel nagrado za samozaložniško knjigo leta 2016. Si zdaj pod večjim pritiskom?

Niti najmanj. Pritiska ni in ga ne sme biti, saj bi posledično trpelo ustvarjanje, če bi že vnaprej pisal z mislijo, da bodo postavljene določene zahteve in pričakovanja. Vodilo mora še vedno biti dobra literatura, ki nagovori in sporoča. Če ustvarjanje vsebuje te elemente, mu ne more oporekati niti izostanek “uradnih” priznanj.

Foto: Miha Šegula

Se ti zdi pri pisanju bolj pomembno, da najdeš sebi lasten slog ali da se zgleduješ po uspešnih piscih?

Pravi “trpeči” umetnik bi izbral prvo, kapitalistični umetnik pa drugo (smeh). Dejstvo je, da gre večina posameznikov skozi ustvarjalen proces tudi po poti ostalih slogov, saj se nas prebrano, hočeš ali nočeš, dotakne tudi tako, da se nam v podzavest prikrade vpliv ostalih avtorjev, ki jih preferiramo. To ti je lahko v pomoč  na poti do odkritja lastnega sloga, ki mora biti izpiljen, svež in nekoč lahko preraste v slog uspešnega pisca. Vsak človek je unikum in naj se to odraža tudi pri pisanju!

Osnova pred izdajo prvenca, ki bi jo mladim ustvarjalcem močno priporočal, pa je, da najprej poskusijo z revijalnimi objavami in literarnimi natečaji, kjer tudi dobijo kritiški odziv, ki lahko služi kot vzpodbuda pri nadaljnjem ustvarjanju.

Kot urednik naše založbe prebereš veliko rokopisov. Katere so najpogostejše začetniške napake, ki jih delajo avtorji?

Prejmemo ogromno tekstov vseh zvrsti in prav tako pester je nabor kvalitete. Tu sem soočen z deli, ki jim ne bi podelil niti naziva začetniški pa vse do dobro dodelanih tekstov, ki so skoraj že pripravljeni na izdajo.

Če se najprej pomudim pri “tehničnih” zadevah – nekateri avtorji pošljejo povsem neurejene tekste brez osnovnega preleta iz katerih je včasih nemogoče razbrati za kakšno zvrst gre. Pešajo oblikovne ureditve, nadalje je prisotna razpršenost tekstov v večih dokumentih, nekateri rokopisi pa so tudi brez osnovnih podatkov in kakšnega spremnega dopisa, ki bi razkrival namen poslanega in kratek povzetek. A tudi na tem področju je opazen napredek in to ni več tako pogosto.

Druga opomba pa zadeva predvsem vsebinsko in slogovno opažanje. Velikokrat je moč zaslediti, da besedilo ni izpiljeno vsaj do osnovne mere, ki bi pritegnilo, preveč je ponavljanj in še ni prisoten prečiščen slog oziroma avtor še sam bega, kaj je želel povedati. Ni potrebno popisati vsega življenja in dogodkov, če ne gre za avtobiografijo, mnogokrat pa je, vsaj pri poeziji, zaslediti tiste prve poskuse pesnjenja, ki pa v svoji osnovi sodijo v dnevniške zapise ali pisma, ki jih mladi pišejo za dan zaljubljencev.

Tu sem opisoval skrajne primere, drugače pa je večina tekstov slogovno in vsebinsko dokaj dodelana in veseli me, da premoremo bazen dobrih literarnih plavalcev, ki potrebujejo le malo usmeritve v specializiran slog.

Osnova pred izdajo prvenca, ki bi jo mladim ustvarjalcem močno priporočal, pa je, da najprej poskusijo z revijalnimi objavami in literarnimi natečaji, kjer tudi dobijo kritiški odziv, ki lahko služi kot vzpodbuda pri nadaljnjem ustvarjanju.

Kako težko je v Sloveniji uspeti? Je tujina res edina pot za slovenskega avtorja, ki želi živeti od pisanja?

Uspeh je relativen in je odvisen od pojmovanja ter ambicij vsakega posameznika. Živeti od pisanja se še vedno zdi težko, a dosežki nekaterih kljubujejo tudi tej tezi. Če nisi prezahteven, imaš lahko za sproti, ravno obogatel pa pri nas ne boš. Tujina je mamljiva, a v kakšnem merilu … Nekaterim je dovolj že prevod in plasiranje knjige na svetovni trg, na našem prostoru pa se mi zdi, da je avtor lahko zadovoljen že, če poide naklada in dobi knjižnično nadomestilo. A verjamem, da je treba stremeti tudi k večjim zadevam.

15 Mar

Jaka Tomc – doma v Ljubljani

Foto: Mankica Kranjec Foto: Mankica Kranjec

Jaka Tomc je mlad in prodoren pisatelj ter poet, ki v javnosti brez dlake na jeziku govori o svoji bipolarni motnji. Večkrat je bil gost tudi v ljubljanskem Polju, uradna diagnoza njegovega stanja se glasi ‘napaka sinaptičnih prenosov v možganih’. A ravno ta ‘napaka’ ga je izoblikovala v človeka in umetnika kakršen je danes. Piše prozo in poezijo, je ustanovitelj založbe, izdal je že tri knjige, 12. marca pa bo luč sveta ugledal tudi njegov pesniški prvenec ‘Mali užitki’. Njegov cilj je, da bi na noge uspešno postavil lastno založbo s pomenljivim imenom – Manični poet, ki bi zastopala dela neuveljavljenih avtorjev, njegova velika želja pa, da bi nekega dne lahko živel samo od pisanja.

1.) Kako bi se opisali v parih besedah?

Sem majhna črka v obsežnem romanu človeštva, ki si želi, da bi postala stavek. Sem kompleksen človek, a se zavedam, da je lahko življenje preprosto. Imam velik ego, a nisem egoist. Rad imam rože.

2.) Kdaj ste prvič ugotovili, da ste ‘drugačni’ od drugih? Ali vam vaše spremenljivo duševno stanje pomaga pri ustvarjanju in vam daje navdih, ali vas zavira?

Da sem drugačen, sem vedel že v otroštvu. Sicer sem bil povsem normalen otrok, nisem se držal zase, a tudi nikoli nisem našel družbe, ki bi mi res ustrezala. Bipolarna motnja je uradno del mene od leta 2007. Dala mi je veliko, saj mi je odprla spekter čustvenih stanj, ki ga povprečen človek ne more doseči. A mi je tudi veliko vzela. Siloviti vzponi in padci te utrudijo, psihično in fizično. Zdravila tudi. V zadnjem letu sva se dogovorila, da se ne bova več trudila dokazati, kdo je močnejši, ampak bova živela v sožitju. Zaenkrat kaže dobro.

3.) Kakšna so sicer vaša življenjska načela, ki se jih držite?

Moje osnovno življenjsko načelo je: resnica, preprostost, ljubezen. Če se držiš teh treh pravil, se v življenju nimaš česa bati.

Celoten intervju lahko preberete tukaj

01 Mar

Intervju z Jako Tomcem – Žurnal 24

Foto: Mankica Kranjec Foto: Mankica Kranjec

Jaka, meniš, da moraš imeti za pisanje dar in talent?

Ne. Dovolj je poznavanje abecede in osnovnih slovničnih pravil.

Za veliko poklicev danes pravijo, da jih lahko opravlja vsak. Kako je s pesniki in pisatelji?

Veliko ljudi mi je reklo, da imajo takšne zgodbe, da bi lahko napisali knjigo. Jaz vsakemu pravim, naj to stori. Izgovor, da ne znaš pisati, ne drži vode. Če si končal osnovno šolo, znaš pisati. Je pa tako kot pri vsaki stvari v življenju potrebna vaja, če želiš pisati dobro. Talent je baje samo 10 odstotkov uspeha, ostalo je trening.

Kdaj si prvič začutil, da bi pisal za ljudi?

Takoj, ko sem ugotovil, da imajo vrabci blazno nizko stopnjo pozornosti.

Si bi nadarjen za pisanje že v šoli? Kako so ti šli spisi in eseji?

Da. Praviloma sem pri šolskih spisih dobival visoke ocene in pohvale. Spominjam se tudi prve prave pesmi, ki sem jo za valentinovo poslal simpatiji pri trinajstih. Bil sem avtor besedila pesmi, ki jo je naš razred odpel na valeti, in besedila skeča, ki smo ga izvedli na maturi. Smisel za pisanje imam po očetu, ki je praviloma avtor hudomušnih pesmi ob rojstnih dnevih njegovih prijateljev. Po mami pa sem lep. (smeh)

Po srednji šoli si se znašel v novinarstvu in tam vztrajal kar veliko let ...

V novinarstvu sem se znašel povsem naključno sredi študija sociologije. Na teletekstu sem videl, da iščejo novinarje na RTV Slovenija in šel sem na testiranje. Mislim, da sem bil izbran v drugem krogu in naslednja tri leta sem preživel v uredništvu Multimedijskega centra. Kasneje sem delal še na Dnevniku in Vesti ter sem ter tja napisal članek za kakšno revijo. Vse skupaj sem bil v novinarstvu kakih deset let, a se nikoli nisem zares počutil kot pravi novinar.

Nato si začel objavljati bloge … so bili to tvoji prvi resni začetki?

V blogih sem lahko popolnoma izrazil sebe, kar je v novinarstvu zelo težko, saj imaš nad sabo urednike, oni pa lastnike medijev. Definitivno je bilo pisanje bloga tisto, kar me je prepričalo, da znam pisati dobro in da bi morda kdaj lahko napisal nekaj večjega.

Tvoj prvi vzdevek je bil Črni mačkon. Zakaj?

Moj prvi vzdevek je bil Chatnoir, črni mačkon. Chat Noir naj bi bil prvi sodobni kabaret in to ime se mi je zdelo kar primerno za nekoga, ki rad zabava ljudi.

To je bilo preden se ti je prvič pojavila bolezen – bipolarna motnja. Kako je to vplivalo na tvoje umetniško ustvarjanje?

V prvih letih bipolarne motnje umetniškega ustvarjanja, razen nekaj pesmi, praktično ni bilo. Takrat sem se dejansko popolnoma prepustil manijam in užival v norosti svojega početja, depresije pa sem nekako prebrodil. Kasneje sem ugotovil, da lahko v manijah pišem kot dobro naoljen stroj, čeprav bi o kvaliteti napisanega lahko razpravljali. Dejstvo pa je, da mi je bipolarna motnja na široko odprla vrata v svet ekstremnih čustvenih stanj, kar je za pisatelja dobrodošlo.

Kot sam praviš, so bila to tvoja najbolj turbulentna leta življenja. Dobil si vpogled v ekstremne oblike čustev. Kakšno je bilo pisanje, ko si doživljal manijo in obratno, ko si bil depresiven?

V maniji si popolnoma odprt. Imaš neverjetno veliko energije, ki jo nekako moraš spraviti iz sebe. V eni od manij sem pisal zapise na svojem sedanjem blogu kot po tekočem traku. Branost je bila neverjetna. Zapise sem kasneje zbrisal, saj so nekateri pošteno zabredli čez mejo okusnega. V maniji ti možgani delajo neverjetno hitro in pišeš praktično brez prestanka, direktno mečeš misli na papir ali ekran. Ko si depresiven, je seveda ravno obratno. Misli so počasne, pravih idej ni, vsaka stvar, ki jo napišeš, se ti zdi brezvezna. Se pa da. Moja tretja knjiga, Dandy Dildo, morda res ni literarni presežek, sem jo pa napisal v hudi depresiji. Takrat sem ugotovil, da lahko pišem dobro tudi kadar nisem maničen, kar je bil preboj v mojem doživljanju sebe.

Celoten intervju lahko preberete tukaj.