21 Dec

Dušan Marolt: “Nabrati si je potrebno kilometrino in vztrajati.”

Dušan Marolt. Pesnik, pisatelj in urednik naše založbe. Ob izidu njegovega proznega prvenca Čips in telenovele smo mu postavili nekaj vprašanj. Da ga bolje spoznate.

Po dveh pesniških zbirkah se slovenski javnosti prvič predstavljaš s proznim delom. Zakaj si se odločil za kratke zgodbe?

Kratka proza mi je že od nekdaj ljuba, a, ker sem v svet literature stopil prek poezije, se ji nisem posvečal tako intenzivno, čeprav sem jo pisal po malem kar precej. Zadnja leta so mi v reviji Mentor objavili nekaj zgodb in opremili z uredniškim komentarjem, ki je bil dober. Upošteval sem opombe in zgodbe dodelal do te mere, da so postale zrele za izdajo v knjigi. Je pa forma kratke zgodbe privlačna, ker na majhnem prostoru ponuja mnogo vsebine.

V knjigi je zbranih 15 kratkih zgodb. Kaj jih povezuje?

Dejansko vse in nič. Lahko se jih bere povsem naključno ali kot celoto. Skupna jim je nekakšna resignatorna atmosfera, ki je opremljena z ljubezensko tematiko in odnosi, vsi protagonisti pa so soočeni z življenjsko situacijo, ki se razplete v presenetljivem koncu. Prav z zaključki in osrednjimi elementi zgodb sem želel bralcu ponuditi možnost, da določene stvari doreče sam in si tako aktivno ponudi svojo interpretacijo dogajanja. V osnovi pa gre za povsem običajne junake z banalnimi doživetji, ki pa s seboj nosijo prvine presenečenja.

Kaj načrtuješ v prihodnjih letih? Morda prvi roman?

Z romanom se zaenkrat še ne spogledujem. Kar se tiče proze, bi raje še izpilil svoj kratkoprozni slog in tu odkril kakšen inovativen vidik. Nastajajo zametki pravljic, zanima pa me tudi mladinska literatura. Ne morem pa mimo svoje strasti – poezije. Počasi zaključujem tretjo pesniško zbirko z naslovom Ženske, ki jo je navdahnila knjiga esejev Svetlane Slapšak Ženske ikone 20. stoletja. A nikoli ne veš, kam te ponese črnilo v peresu.

Izgleda, kot da so imena avtorjev, ki prejemajo priznanja, konstantno ista, a sam vseeno nisem tako črnogled in ne pustim, da bi me popadle nekakšne teorije zarot.

Mnogi trdijo, da je slovenska literarna scena zaprta. Da gre za ozek krog ljudi, ki si med seboj delijo nagrade. Kako jo ti vidiš?

Na prvi pogled scena morda res deluje hermetično zaprta, še posebej avtorjem začetnikom, ki šele vstopajo v literarni svet. Izgleda, kot da so imena avtorjev, ki prejemajo priznanja, konstantno ista, a sam vseeno nisem tako črnogled in ne pustim, da bi me popadle nekakšne teorije zarot. Vse zahteva svoj čas in tudi na tej sceni je tako. Nabrati si je potrebno literarno kilometrino in vztrajati. Lahko se udeležuješ raznih banketov in navezuješ stike, ki ti občasno zagotovijo večjo opaznost, a verjamem, da na koncu še vedno govori kvaliteta same knjige.

Bolj problematično se mi zdi dejstvo (kot je bilo moč zaslediti v literarnih krogih), da razne komisije pri odločanju o nagradah v bralni nabor ne uvrstijo vseh izdanih knjig specifičnega žanra – pri Jenkovi nagradi bi moralo kandidirati cca. 600 izdanih zbirk preteklih dveh let, žirija pa jih je “prebrala” le kakšnih 20 do 30. In taka pavšalnost je zaskrbljujoča.

Za svojo drugo pesniško zbirko, Doživetja naseljenosti, si prejel nagrado za samozaložniško knjigo leta 2016. Si zdaj pod večjim pritiskom?

Niti najmanj. Pritiska ni in ga ne sme biti, saj bi posledično trpelo ustvarjanje, če bi že vnaprej pisal z mislijo, da bodo postavljene določene zahteve in pričakovanja. Vodilo mora še vedno biti dobra literatura, ki nagovori in sporoča. Če ustvarjanje vsebuje te elemente, mu ne more oporekati niti izostanek “uradnih” priznanj.

Foto: Miha Šegula

Se ti zdi pri pisanju bolj pomembno, da najdeš sebi lasten slog ali da se zgleduješ po uspešnih piscih?

Pravi “trpeči” umetnik bi izbral prvo, kapitalistični umetnik pa drugo (smeh). Dejstvo je, da gre večina posameznikov skozi ustvarjalen proces tudi po poti ostalih slogov, saj se nas prebrano, hočeš ali nočeš, dotakne tudi tako, da se nam v podzavest prikrade vpliv ostalih avtorjev, ki jih preferiramo. To ti je lahko v pomoč  na poti do odkritja lastnega sloga, ki mora biti izpiljen, svež in nekoč lahko preraste v slog uspešnega pisca. Vsak človek je unikum in naj se to odraža tudi pri pisanju!

Osnova pred izdajo prvenca, ki bi jo mladim ustvarjalcem močno priporočal, pa je, da najprej poskusijo z revijalnimi objavami in literarnimi natečaji, kjer tudi dobijo kritiški odziv, ki lahko služi kot vzpodbuda pri nadaljnjem ustvarjanju.

Kot urednik naše založbe prebereš veliko rokopisov. Katere so najpogostejše začetniške napake, ki jih delajo avtorji?

Prejmemo ogromno tekstov vseh zvrsti in prav tako pester je nabor kvalitete. Tu sem soočen z deli, ki jim ne bi podelil niti naziva začetniški pa vse do dobro dodelanih tekstov, ki so skoraj že pripravljeni na izdajo.

Če se najprej pomudim pri “tehničnih” zadevah – nekateri avtorji pošljejo povsem neurejene tekste brez osnovnega preleta iz katerih je včasih nemogoče razbrati za kakšno zvrst gre. Pešajo oblikovne ureditve, nadalje je prisotna razpršenost tekstov v večih dokumentih, nekateri rokopisi pa so tudi brez osnovnih podatkov in kakšnega spremnega dopisa, ki bi razkrival namen poslanega in kratek povzetek. A tudi na tem področju je opazen napredek in to ni več tako pogosto.

Druga opomba pa zadeva predvsem vsebinsko in slogovno opažanje. Velikokrat je moč zaslediti, da besedilo ni izpiljeno vsaj do osnovne mere, ki bi pritegnilo, preveč je ponavljanj in še ni prisoten prečiščen slog oziroma avtor še sam bega, kaj je želel povedati. Ni potrebno popisati vsega življenja in dogodkov, če ne gre za avtobiografijo, mnogokrat pa je, vsaj pri poeziji, zaslediti tiste prve poskuse pesnjenja, ki pa v svoji osnovi sodijo v dnevniške zapise ali pisma, ki jih mladi pišejo za dan zaljubljencev.

Tu sem opisoval skrajne primere, drugače pa je večina tekstov slogovno in vsebinsko dokaj dodelana in veseli me, da premoremo bazen dobrih literarnih plavalcev, ki potrebujejo le malo usmeritve v specializiran slog.

Osnova pred izdajo prvenca, ki bi jo mladim ustvarjalcem močno priporočal, pa je, da najprej poskusijo z revijalnimi objavami in literarnimi natečaji, kjer tudi dobijo kritiški odziv, ki lahko služi kot vzpodbuda pri nadaljnjem ustvarjanju.

Kako težko je v Sloveniji uspeti? Je tujina res edina pot za slovenskega avtorja, ki želi živeti od pisanja?

Uspeh je relativen in je odvisen od pojmovanja ter ambicij vsakega posameznika. Živeti od pisanja se še vedno zdi težko, a dosežki nekaterih kljubujejo tudi tej tezi. Če nisi prezahteven, imaš lahko za sproti, ravno obogatel pa pri nas ne boš. Tujina je mamljiva, a v kakšnem merilu … Nekaterim je dovolj že prevod in plasiranje knjige na svetovni trg, na našem prostoru pa se mi zdi, da je avtor lahko zadovoljen že, če poide naklada in dobi knjižnično nadomestilo. A verjamem, da je treba stremeti tudi k večjim zadevam.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

X