Danes sem se dokončno odločil, da neham jemati zdravila. Odločitev je bila dobro premišljena in ni bila enostavna. Moja želja je bila sicer, da bi prekinil v dogovoru s psihiatrinjo, a se s tem ni strinjala, zato sem se odločil, da poskusim sam. Tveganje, da se mi bolezen ponovi, obstaja, a verjamem, da sem pripravljen.
Nekatere ljudi, ki so mi blizu, je strah. Ne želijo si me spet videti v bolnišnici. Tudi sam ne želim več nazaj. A skoraj leto in pol življenja s tableti in injekcijami je bilo dovolj. Želim si spet zadihati s polnimi pljuči in začutiti svoje telo, takšnega kot je, brez odvečnih substanc.
Trdno sem prepričan, da bipolarna motnja ni neozdravljiva bolezen. Verjamem, da jo je z zdravim, stabilnim načinom življenja možno nadzirati in obvladovati. Naslednji tedni in meseci bodo pokazali, če je bila moja odločitev pravilna. Okoli sebe imam ljudi, ki mi bodo pomagali, me opozarjali na nenavadne vedenjske spremembe in me vodili nazaj na pravo pot, če slučajno spet skrenem z nje.
Danes je prvi dan preostanka mojega življenja. Zaželite mi srečo.
Srečno!
Danes je poseben dan za nov začetek. Končalo se je tisočletje teme. In mislim, da kljub vsemu, je tvoja odločitev s tega stališča pravilna.
Čas pa bo prinesel resnico.
Srečno!!!
Trdno sem prepričan, da bipolarna motnja ni neozdravljiva bolezen.
Oprosti, tole se mi sliši kot manična izjava.
Sam sem se sprijaznil da je neozdravljiva in se s tem sploh ne obremenjujem.
Navadil sem se živeti s tem.
Tudi sam sem prenehal s terapijo že pred letom.
Živim s svojo svobodo, a z njo ni lahko živeti.
Težko je kontrolirat to.
Ful težko.
Ful ful ful ful težko.
In še težji.
Dolgo boš rabu da se boš navadu. Predolgo.
Upam da ti rata.
In svetujem ti, da stvari sprejmeš takšne kot so ne pa da načrtuješ nerealno.
Je možno nadzorovat ampak ne z neki stabilnim življenjem in prepričanjem da bo bolš (ker te bo v depri to zabil vsakič in vsakič znova) ampak z veliko veliko truda in s tem da se sprjazneš da tko pač je.