Pisalo se je leto 2009 … Ravno sem se pobiral po drugi prisilni hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici, ko so mi postavili diagnozo. Atrofija možganov. WTF?! Točno tako. Atrofija je odmiranje celic. V mojem primeru možganske skorje in malih možganov. Si lahko predstavljaš, kako je, ko ti sredi najhujše depresije postavijo tako diagnozo? Ne moreš. Tako je kot bi gazil po temni vlažni vrtači sredi kraškega polja pa bi nekdo še gnojnico na tebe zlil. “Saj lahko živiš normalno” so rekli in “možgani znajo prevzeti funkcijo ostalih delov možganov”. Prepričan sem bil, da je mojega življenja konec. Da postajam bebav. Da nimam več ravnotežja. Da mi peša spomin. Da vem, zakaj sem nor. Da bom umrl kot mlad debil.
Še vedno se je pisalo leto 2009. Po slikanju na MRI (magnetna resonanca) sem se odpravil k nevrologu. Baje je precej priznan v Sloveniji. Pa je rekel: “Kaj vas muči?” Sem rekel: “Možgani mi odmirajo in spomin mi peša”. “Česa pa bi se rad spomnil?” “Česar koli,” sem odvrnil. Mi je rekel naj si zapomnim nekaj številk in jih ponovim. Mi je rekel, naj se delam, da si zjutraj umivam zobe in češem lase in sem mahal po zraku z navidezno ščetko in glavnikom. Me je šest študentk in študentov spraševalo pregovore. Ena lastovka še ne prinese pomladi. Ni vse zlato kar se sveti. Blagor enookemu v deželi slepih. Sem jih poskušal razložiti in so se večkrat nasmejali mojim razlagam. Mislil sem, da se bom razjokal od sramote in zaradi bebavosti, ki me čaka. “Umirite se,” je rekel njihov mentor. “Fant nima sposobnosti abstraktnega razmišljanja.” Pa me je na koncu kljub temu pomiril z besedami: “Poznam človeka, ki ima atrofijo možganov. Genij. Vrhunski matematik.”
Pisalo se je leto 2010. Zgodba o Davidu Locku je prišla na police knjigarn in knjižnic. Založba Manični poet je začela svoj pohod. Atrofija možganov je potlačena zgodovina, živa samo še globoko v podzavesti. Na četrtem nivoju. Knjiga Manični poet je tik pred izidom. Študenti in študentke? Blagor enookemu v deželi slepih!
