13. avgust 2010
Z manično depresijo ali bipolarno motnjo kot jo lepše imenujejo psihiatri, sem se prvič srečal kaka štiri leta nazaj. V tistem obdobju sem se intenzivno ukvarjal z meditacijami in prepričan sem, da je ravno to botrovalo spremenjenemu stanju zavesti …
Ne bi rekel, da sem drugačen. Ko mi bo nekdo razložil, kaj je normalno, bom lahko pojasnil, v čem sem drugačen od tega pojma. Sicer pa smo vsi drugačni, vsak na svoj način in vsak je popoln v tej svoji drugačnosti od drugih.
Ja, bile so ženske. Veliko njih. Pomenijo mi veliko, saj začinijo življenje, mu dajejo žensko energijo in ga popolnjujejo. Ženske dojemajo svet drugače kot moški in ravno združitev obeh polov dojemanja življenja lahko pripelje do čudovitih rezultatov. Težko bi našel neko stvar na ženski, ki mi je posebej všeč, saj vsaka izstopa na svoj način. Absolutno je pomembna fizična privlačnost, ta živalski nagon nam očitno tekom evolucije ni bil odvzet, a s starostjo raste tudi potreba po notranji lepoti, po nečem metafizičnem, nečem, kar je očem skrito.
Manična depresija je stanje duha, ki ti odpre dimenzije, ki jih “normalni” ljudje ne morejo nikoli doseči. Od privzdignjenega stanja zavesti, ko se počutiš kot bog, do najnižjih globin, ko gaziš po gnojnici, jo grgraš in ne veš, kako ven. Ljudje te dojemajo vsak po svoje, a najteže je prebroditi miselnost, da te imajo za manj vrednega.
Hospitalizacija je prisilno sredstvo, ki ga ne bi privoščil nikomur. Ponavadi te hospitalizirajo v maničnem stanju, saj po njihovem prepričanju ogrožaš družbo. Z močnimi pomirjevali te zbijejo na tla in poskrbijo, da ostaneš tam. Nebogljen, nenevaren. Brez pravih prijateljev in družine ne bi šlo, še posebej ko prideš ven. Ključno je spoznanje, da nisi nič drugačen, da si enakovreden drugim in da si ravno zaradi svoje izkušnje močnejši.
Po hospitalizaciji ti določijo psihiatra, katerega ključna naloga je, da predpisuje zdravila. V mojem primeru stabilizatorje razpoloženja (litij) in antidepresive. Postopoma se doza zmajšuje. Do prave psihoterapije je pri nas težko priti, razen samoplačniško, kar je sramotno. Sploh v času, ko vedno več ljudi potrebuje tovrstno pomoč.
Ko prideš do spoznanja, da si še vedno sposoben normalno funkcionirati v svetu in da si sposoben iz sebe narediti nekoga, se počutiš, kot da bi se ponovno rodil. Mene je rešilo pisanje. Od tam naprej je šlo samo še navzgor. Najprej prva knjiga, pa lastna založba, pa razširitev dejavnosti. Delo dejansko krepi človeka in ga osvobaja. Pozabiš na probleme in se zaveš, da si živ. “Delo je molitev” pravi napis v nekem ašramu v severni Indiji, medtem ko dobro znani guru Sai Baba pravi: “Roke, ki delajo, so vredne več od tistih, ki molijo.”
O manični depresiji in ostalih psiholoških boleznih se govori premalo. Sploh bi morali o tem več govoriti ljudje, ki te “bolezni” doživljajo in preživljajo. Sam sem se hitro odločil, da se ne bom skrival, delil svojo zgodbo z več mediji in napisal knjigo o svojem življenju z manično depresijo, ki bo izšla avgusta letos. Razpravljanje o tovrstnih stvareh je ključno za boljše razumevanje in destigmatizacijo. A v družbi, ki homoseksualce še vedno obravnava kot drugorazredne državljane in izrodke družbe, je to sila težko. Ne pa nemogoče.
Knjiga Manični poet izide 13. avgusta 2010. V prednaročilu jo lahko naročite na spletni strani založbe Manični poet.
