Sem zadnje čase spet obkrožen z ljudmi, ki trpijo. Kar tako. Da bi se smilili. Drugim in sebi. Ker vem, da se vas bo kar nekaj spoznalo v tem postu, vas prosim, da ne reagirate čustveno in niste užaljeni. Naj vam bo tale zapis v vzpodbudo …
Ne vem zakaj, a ljudje smo taka bitja, da radi rinemo v težave. Naš mazohistični bit nas tlači v situacije, v katerih se počutimo slabo, med ljudi, ob katerih se počutimo slabo, v službe, v katerih se počutimo slabo … Sociologi pravijo, da je človek samodestruktivno bitje. Hiter pogled na dogajanje po svetu temu pritrjuje, a sam sem še vedno prepričan, da je upanje za sodobnega človeka.
Ne glede na to, kako dobri smo po srcu in kako radi bi delili to dobroto, kruta resnica je, da ne moreš pomagati drugemu človeku. Vsak mora sam nositi svojo prtljago, ki si jo je nabral skozi to in prejšnja življenja ter od svojih prednikov. Bojda se geni prenašajo skozi šest generacij. Pomislite torej, koliko karme, poleg svoje, nosite na ramenih. Kakorkoli. Vsak si lahko pomaga le sam. Najlažje tako, da sebi prizna, da ima probleme, jih ozavesti, najde vzrok za njih in začne reševati. Pot je dolga, luknjasta in polna ovir in večkrat se počutiš, kot bi z ožuljenimi nogami hodil po razbitem steklu. Kdo bo prehodil to pot namesto tebe? Bom jaz? Bodo tvoji prijatelji, znanci, sorodniki? Ni sramota prositi za pomoč, a patetično je prositi za pomoč, ko je ne potrebuješ! To je izkoriščanje. To je parazitstvo. Črpanje energije od nekoga, ki jo potrebuje ravno tako, kot mi.
Delitev problemov z drugimi je včasih koristna, da si olajšaš dušo. A večkrat s tem nehote prenesemo probleme na sočloveka, ki nam želi pomagati. Zdaj nismo slabe volje samo mi, ampak še ljudje, ki nas imajo radi. In kaj smo dosegli? Energijo okolice smo spravili na svoj nivo. Jo znižali in umazali. In zdaj lahko funkcioniramo. Pa res lahko? Ne bi bilo bolje, da bi poskusili dobiti nekaj pozitivne energije, namesto da širimo negativno?
Najprej moraš rešiti sebe, šele potem lahko pomagaš drugim. Osnovna napaka človeka je, da se najprej loti reševanja problemov drugih, šele nato svojih. Če sploh. Zakaj? Ker radi trpimo. Ker je dober občutek, če se okolici smilimo. Ker dobimo pozornost. In pozornost je, če priznamo ali ne, naše gorivo. Dviguje nam samozavest, nam hrani ego in omogoča, da po ulici hodimo z dvignjeno glavo. Naj prvi vrže kamen tisti, ki ne potrebuje pozornosti. Naj mu sledijo tisti, ki trdijo, da jih ne gane, kaj o njih misli okolica. Ljudje smo pač družabna bitja in sami težko prosperiramo, ne glede na to, kako se trudimo. Mar ni konec koncev tudi jebesemeni poza namenjena zgolj zbujanju pozornosti? Pokazati, da si nadčlovek. Da si presegel sivino povprečnosti …
Skratka. Poskusimo rešiti sebe in ko bomo pripravljeni, širimo pozitivno energijo na druge. Nalezljiva je, zato ne bo težav z oddajanjem. Topla je, mehka in diši, zato ne bo težav s sprejemanjem. In svet bo lepši kraj. In jaz bom lažje spal.
Šest generacij? Do Adama in Eve gre vsak od nas
Razumem, kaj hočeš povedati. Že mogoče, da je človek samodestruktivno bitje. Je pa tudi družbeno bitje. Tlačenje težav, ki se hočeš nočeš pojavijo v življenju prav vsakega od nas, globoko vase in njihovo reševanje na lastno pest je… samodestruktivno. Ja, na koncu si zase odgovoren sam, ampak če deliš svoje breme s prijatelji, jih je težje nositi in v končni fazi razrešiti. Ni pa prav, da nekateri pripravljenost sočloveka pomagati zlorabljajo in je ne izkoristijo le takrat, ko jo resnično potrebujejo, ampak se napajajo s tujo energijo. Pijavke je treba odrezati.
” ampak če deliš svoje breme s prijatelji, jih je težje nositi in v končni fazi razrešiti”
verjetno si mislila lažje nositi… sicer se pa strinjam. word.
oh pih, seveda