Sem napisal te dni en post. O mestnih redarjih. O ljubljanskih rangerjih in njihovem šerifu. Pa sem prespal nekaj dni, prekrokal noči in po zmačkanem premisleku prišel do naslednjih spoznanj …
1.) Ni vse tako slabo. Roko na srce, Jankoviću je uspelo preobraziti Ljubljano v všečno, simpatično in ljubko mesto, v katerem se počutiš domače in varno.
2.) Župan drži besedo. Kar reče naredi. Včasih preko trupel, ampak delo se konča tako kot se mora.
3.) Njegov odnos do meščanov je unikaten. Vsakodnevno ga lahko srečaš v coklah in polo majčki, kako pozdravlja ljudi, pobira smeti ali samo preverja, kako je urejeno njegovo mesto.
4.) Kljub njegovemu očetovskemu odnosu, ni dobro biti njegov sovražnik. Janša bo na tapeti dokler bo tlačil zemljo. A župan trdi, da je prav J. J. tisti, ki sovraži. On ne mara. On je people-hater. On je antijunak.
5.) Denar je še vedno pomembno gonilo rodbine Janković. Ob vsakem projektu mora imeti rodbina kaj od tega. Pa naj gre za evre, stanovanja ali zemljišča.
6.) Najlepše mesto na svetu. Morda. A tudi najdražje. Ne samo zaradi mestnih rangerjev, tudi zaradi cen kave, piva, odvoza smeti, dobička VO-KA in ostalih javnih podjetij.
Kakšen je bil Zoran Janković kot župan, bo pokazal čas. Dejstvo je, da bo v zgodovino ostal zapisan kot najbolj priljubljeni župan vseh časov. A ljudem se je lahko prikupiti. Težje jih je pridobiti nazaj, ko izgubiš njihovo zaupanje … A župan bo poskrbel, da se to ne bo zgodilo. Toliko izkušenj in sivih celic že ima.
Zoran, vse dobro!
