Manični Poet

Še ena nedelja. Tako mirno je zjutraj. Če ne bi imel Šiva jutranje rekreacije in se ne bi kot že ničkolikokrat skušal izkopati iz svoje kletke, bi bila skoraj popolna tišina.

Jutri bodo minili trije tedni, ko sem se odpovedal zdravilom. Počutim se dobro, nič kaj dosti drugače kot prej. Mogoče malo bolj sproščen in misli so nekoliko bolj jasne. Strahovi nekaterih, da bom postal maničen tisti trenutek, ko bom nehal jemati zdravila, se niso uresničili. In zaenkrat nič ne kaže, da bi bila manija kje na vidiku. Spim veliko in kvalitetno. Misli mi ne begajo. Funkcioniram normalno.

Veliko ljudi me zadnje čase sprašuje, če kaj pišem. Odkar je izšel Dandy Dildo, nisem napisal nič novega. Pač ni prave inspiracije. A čutim, da bom kmalu spet začel. Bralci nestrpno čakajo nadaljevanje Zgodbe o Davidu Locku. Nekaj je že napisano, a glavnina me še čaka. Rad bi padel v pravi feeling, da bi bilo tudi nadaljevanje napisano v istem slogu, kot prvi del. No, verjetno moram le začeti, pa bo steklo.

Včeraj smo spet dobili Princa teme za predsednika vlade, danes zvečer naj pade še sedmica na lotu in življenje se bo spet vrnilo v ustaljene tirnice. Preživite lepo nedeljo, v novem delovnem tednu pa naj vas čaka čim manj stresa. Se beremo!

Share on Facebook

Že nekaj časa razmišljam, zakaj bi ostal v Sloveniji. Kaj je tisto kar me drži tukaj in zaradi česa bi tako spokal kovčke in odšel.

Pa gremo lepo po vrsti:

Razlogi, da ostanem:

1. Mojca, definitivno. Imeti ob sebi tako čudovito osebo, je nekaj, kar se ti zgodi samo enkrat v življenju in tega nočem izgubiti. Seveda pa je vedno opcija, da odide z menoj

2. Prijatelji. Spoznal sem veliko ljudi, s katerimi se odlično razumem in če bi odšel, bi jih zares pogrešal. A prijatelji pridejo in grejo, zamenjajo pa jih novi.

3. Slovenija je lepa. Je majhna država, v kateri najdeš prav vse. Morje, travniki, gozdovi, gore. Popolna država s prebivalci, ki se ne zavedajo njenih lepot. Vsaj nekateri.

4. Kariera. Kariera pisatelja za zdaj poteka fantastično. Resnično si želim, da bi uspel tukaj, kjer je publika dokaj zahtevna, preden se potam s trebuhom za kruhom v neznano.

Zakaj bi odšel:

1. Slovenija je majhna. Ravno to jo naredi posebno, a sam sem ljubitelj velikih, mogočnih mest z raznovrstnimi ljudmi.

2. Ljudje. Še vedno je veliko sovraštva, homofobije, konservativnosti. Pojmi, ki so meni tuji. Ljudje so zamerljivi, ljubosumni in maščevalni.

3. Vsi te poznajo. V Sloveniji hitro postaneš “zvezda”. Morda prehitro in ti stopi v glavo. Drugje se lažje skriješ v množici.

4. Dolgčas. Slovenija je dokaj predvidljiva in zato dolgočasna država. Sam sem pristaš spontanega in razburljivega življenja.

5. Iskanje novega. Vedno sem iskal nekaj novega in vedno bom. Hitro se naveličam stvari in zato rad menjam okolja.

Kaj pa vi mislite? Should I stay or should I go?

Share on Facebook

Včeraj sem spet napravil za nekatere nedoumljivo in malodane bebavo dejanje, ki prav gotovo kaže na znake vračanja v manično obdobje. Vsaj po mnenju nekaterih.

Ne glede na to, da je šlo za dobrodlno akcijo in da je denar namenjen slepim in slabovidnim, številni menijo, da gre za neko obliko narcisoidne samopromocije, ki me bo lansirala med slovenske kvazizvezdnike in mi nafilala ego. Za malo se mi zdi, ko me ljudje sprašujejo, kje sem dobil denar za fotografije, kdo stoji za tem in če sem se spet zmenil v backstageu. Vprašajte Jankoviča, kje je dobil denar. Sam sem si ga pošteno prislužil.

Ne mislim več razlagati, zakaj sem to storil, niti opravičevati svojega dejanja. Ne bom zanikal, da mi promocija in medijska pozornost godi, sploh zdaj, ko izdajam knjižni prvenec. Ampak nabijati nekoga na križ, ker je storil nekaj, kar slovenska “elita” ni zmožna, je pa, milo rečeno, podlo dejanje.

Lahko me pokličete za kavo, a prosim, ne modrujte in ne sprašujte me, zakaj sem spet to naredil. Zato, ker mi ni vseeno.

Share on Facebook

Captain’s log, Stardate 130510. Drinking my 3rd morning coffee without cigarette. The pain is constant now and makes me remember the times when I tried to pull the Romulan anal probe out with my bare hand. The reactions are slow, thoughts wander. My rabbit is scared and stopped eating. His little rabbit face covered with rabbit fear, his little paws shaking like Vulcan retards on steroids …

Captain’s log, Star date 140510 – They say pain is just weakness leaving the body but I have to disagree. It fuels my sick mind like kerosene, it sucks out my soul like an Earthly woman. Fourth morning coffee without cigarette has hit me in the face with full force and is now laughing at me as I am crawling on the floor embarrassed and empty. I am falling apart and there’s nothing I can do to make it stop.

Captain’s log, Star date 150510 … After five long and painful days drinking coffee with cigarette. The relief is instant, pain is gone and my thoughts are starting to make sense again. My spirit journey was long and full of painful experiences but my understanding of the darkest depths of human soul is now complete. We are the most corrupted species in the Universe.

Captain’s log, Star date 160510 – Since I’m an atheist and all my Sundays are usually pretty boring. No talking to God, no angel voices of ol’ pedophiles singing from the altar while young ministrants are still recalling last night’s visit. Nor do I have some weird afternoon routine like taking a bow before taking a dump or singing Narcotic backwards while desperately trying to kiss my own ass.

Captain’s log, Star date 170510 – Today I realized that Man is the loneliest creature in the Universe. Bound by his own stupidity and cursed with the morning erection, life’s meaning reduced to fuck yet another lost soul. His mind corrupted, his actions misunderstood. He is slowly sinking to the dark side. Alone and horny.

Captain’s log, Stardate 180510…Relationships are like assholes, everybody’s got one. In relationships our dark side comes to front revealing man’s true nature. It’s ugly, hairy and it stinks. There is no other way. You were warned. I’m sorry.

Captain’s log, Star date 190510 – After the sun there comes the rain. After birth there comes the pain. It’s inevitable. The clouds are gathering and I hear distant thunderstorms. A woman screams nearby but I don’t give a fuck. My mind sick, my thoughts disgusting. I am weak. I punch myself in the face but it leads to no revelation. The eternity of emptiness. It’s cold and dark. But I like it. I am one dirty fuck.

Share on Facebook

Črna sreda (Foto: Matic Zorman)

Včeraj se je zgodilo nekaj nepredstavljivega in mnogim med nami povsem novega. Študentski protesti so se začeli perfektno. Lep dan, množica, parole. Priznam, da so mi šle kocine pokonci ob vzklikih množice. A vseeno je prišlo do stvari, ki se ne bi smele zgoditi. Zakaj?

1. Predsednik DOS Aleksander Spremo je na Prešercu tulil, da so jim vzeli VSE pravice. Vzeli so jim brezplačno malico, ki smo jo plačevali vsi, ki smo hodili v srednjo šolo.

2. Semolič je tulil dijakom, da naj bodo uporniki. Dobil je upor!

3. ŠOS je pozival študente in dijake pred parlament in jim pripomnil, naj izrazijo svoje nezadovoljstvo. In so ga. Kasneje so se distancirali od tega in rekli, da je bil za njih protest končan ob treh.

4. Redarji so zatajili na celi črti. Sam sem trikrat miril podivjane posameznike.

5. Policisti si zaslužijo odlikovanje. Stal sem meter od čefurja, ki je tepel policaja s kolom, a ta ni ukrepal. Svaka čast!

6. Ne moreš dati ljudem v roke granitnih kock in jih nato pošiljati domov. Ko je padla prva šipa, se je usul dež tlakovcev.

7. Gostinci so veselo točili pijačo mladoletnikom, trgovci pa prodajali.

8. Pred parlamentom, razen Spremota, nisem videl fukncionarjev, ki bi poskušali miriti podivjano množico.

9. Študenti so bili v manjšini. Divjali so dijaki, anarhisti, ultradesničarji in čefurji.

10. ŠOS in DOS naj prevzameta odgovornost, plačata škodo, vodstvo pa naj ponudi odstop.

DOBILI STE ČRNO SREDO. ČESTITAMO! A z njo ste si podpisali smrtno obsodbo, tako kot IRA na Severnem Irskem. Počivajte v miru!

Share on Facebook

Kanal A je v četrtek objavil posnetek “požigalca z akreditacijo” a z njim dregnil v osje gnezdo. Prvič, tam se bil kot akreditirani novinar, ne kot organizator, kar bi jim porala povedati že kamera na moji rami in dejstvo, da sem šest ur snemal proteste. Poleg tega se z večino snemalcev in novinarjev poznam. Druga neresnica je ta, da sem metal stvari na ogenj in ga podžigal. Dejstvo je, da sem vergel cunjo v gorečo kanto za smeti, a cunja je visela iz taiste kante, zato sem želel omejiti požar s tem, da sem jo vrgel v plamen.

Svet na Kanalu A se ni, niti se ne misli opravičiti. Ne zdi se jim potrebno, niti ne razumejo, s čim so me prizadeli. Če že, bi objavili popravek, da ni požigal organizator, ampak novinar. No, lep popravek. Svaka čast Gregorju Trebušaku, avtorju prispevka Juretu Tepini in kreatorju le-tega Janu Golji. Fantje, če želite tako umazano igro, jo boste dobili. Snemal vas bom na vsakem koraku in verjemite, da se prej ali slej srečamo na metelkovi ali kje drugje, kjer boste pod vplivim dovoljenih in nedovoljenih substanc šarmirali ženske in kazali svojo dominanco nad ostalim plebsom in commonsi.

Vrana vrani ne izkluje oči, pravi pesem Vlada Kreslina, vi pa ste naredili ravno to. Zaklati v hrbet stanovskega kolega je milo rečeno podlo, zahrbtno in strahopetno dejanje. Vaš ugled je že tako na psu, s takimi prispevki bo še slabši. Senzacionalistično poročanje, nepreverjene informacije in načrtno zavajanje so vaša taktika, medijske bombe so tisto, kar vas rajca. A to, kar počnete vi, ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. Veselo mrhovinanje torej še naprej, a ne v moji hiši.

Srečno in bog z vami!

Share on Facebook

“Thinkers do not accept the inevitable; they turn their efforts toward changing it.” (Paramahansa Yogananda)

Iz leta v leto znova ugotavljam, da smo še vedno ovce. Slepo sledimo našim “voditeljem”, gluho verjamemo staršem in se oziramo na to, kaj bodo rekli sosedi.

Črna sreda je bila prava demonstracija kulminacije frustracije mladih, ki so namesto žoge v roko prijeli flaše vina in tlakovce ter zmetali tono hrane plus svojo prihodnost v policiste in parlament. Kdo je kriv? Družba, kdo pa …

Naši politiki še kar filozofirajo, kako se obetajo zlati časi, samo še tole krizo prebrodimo, pa bo posijalo sonce za sleherno dušo. Ma ja! Kolikokrat bo še treba spomniti, da je celotna globalna recesija le domiselna prevara, ki bo znova prerazporedila denar in druge dobrine v roke bogatih, po “koncu” pa bodo taisti kreatorji doživeli pravi razcvet, ko bodo obnavljali propadla gospodarstva in ko bodo revne države odplačevale dolgove tako ali drugače.

Zadnjič sem se oblekel v kiklo in šel na trolo do centra. Babico je skoraj kap. V Indiji je lunghi nekaj običajnega, precej moških ga nosi, pri nas si čuden. Tisti, ki me bolje poznate, veste, da bom ravno zaradi tega, ker se je nekdo zgražal nad kosom mojega oblačila, le-tega nosil še z večjim veseljem. No, epilog zgodbe se je zgodil ob 7h zjutraj naslednje jutro, ko me je mati klicala, naj se ne delam norca iz babice in ostale družine. Jeeeeez.

Svet na kanalu A me je v svojem senzacionalističnem slogu označil za požigalca z akreditacijo. Vse lepo in prav, če bi dejansko kaj požigal. Posnetek je obkrožil Slovenijo in moja prepoznavnost na Metelkovi je poskočila v nebo. Opravičila ne bo, po Trebušakovih besedah mi s tem delajo uslugo, saj bom imel mir pred kriminalisti in policisti. Hvala, Grega!

Če že moramo imeti državo in če je nujna ustava, predlagam sledečo obliko:

1. Vsi ljudje smo enakopravni.

2. Vsi ljudje smo svobodni.

3. Vsi ljudje imamo svobodno voljo, ki jo lahko izražamo.

4. Živimo v državi, ki pripada ljudem. Izvoljeni poslanci so le njih izbranci in izražajo njihovo voljo.

5. Noben človek ne sme škoditi drugemu človeku, razen če pri tem pomaga tretjemu.

6. Človek mora vedno pomagati sočloveku, ko je ta v stiski in ko ga prosi za pomoč.

7. Vsak ima pravico ljubiti in biti ljubljen.

8. Spolna usmerjenost je stvar posameznika, ne cerkve, ne družbe kot take.

9. Pravica do otroka je univerzalna.

10. Vsi so upravičeni do univerzalnega temeljnega dohodka, ki ni manjši od spodnje meje dostojnega življenja.

Brez kompliciranja, brez odvečnih amandmajev. Simpl ko pasulj, a boljše in manj pekoče …

Share on Facebook

Dva dni nas še loči od “zgodovinskega” referenduma. Dva dni do odločitve ali smo ZA ali PROTI. Prepričujejo nas eni in drugi in zadeva postaja vse bolj agresivna. A dejstvo ostaja. Po 20 letih lahko zaključimo zadevo, ki ostaja odprta rana vse predolgo in ki je ni uspelo zaflikati niti eni pretekli vladi.

Retorika obeh strani je katastrofalna. Namesto, da bi Slovenci končno stopili skupaj in pokazali, da smo ZA rešitev problema, smo se pomaknili vsak na svoj breg in se z njega obmetavamo z drekom. Ne maram se postavljati ne na eno ne na drugo stran, čeprav bom v nedeljo brez najmanjše slabe vesti glasoval ZA. Ker je bilo dovolj. Ker smo boljši od tega. Ker je treba pokopati zgodovino.

Nekateri so PROTI. Jelinčič, Podobnik, Žerjav, NSi, seveda, Janša. Ah, Janša. Štiri leta si imel časa, pa si ga izkoristil za samopromocijo na Bledu, neizkoriščeno predsedovanje Evropi in nabiranju političnih točk med nestrpneži. Politika Janeza Janše je politika sovraštva, nestrpnosti, netolerance. On je sinonim za politikanta. Obrača se po vetru. Včeraj je bil zagrizen komunist, danes se pomika vedno bolj desno. Včeraj je bil za arbitražo, danes je gladko proti.

Ok, razumem strahove. Morda bomo izgubili del ozemlja. Skozi zgodovino smo le izgubljali, res je. Toda hej. Pravica do samoodločbe je temeljna demokratična pravica. Tako kot smo se mi odcepili od Jugoslavije, se je Celovec priključil Avstriji. Ok, Trst smo izgubili. Pa bi res želeli tisto ciganarijo na slovenskih tleh? Umazano pristanišče in par šoping centrov? Ste se kdaj peljali skozi? Ste se? Ste pomislili, kaj bi z dvema močnima lukama na tako malem ozemlju? In zdaj bi imeli še Rijeko. Ljudje, smanjite doživljaj. Resno.

Osebno mi je čisto vseeno, ali je mejna reka Mirna ali Vardar. Sam se počutim ravno toliko Slovenca kot prebivalca Lune. Kdaj se bomo začeli zavedati, da smo vsi povezani? Da smo prebivalci Zemlje. Zemljani. Narod in meje so nas v preteklosti delili in veliko krvi je bilo prelite za ozemlja, ki so vredna manj kot pičkin dim. Izgubili bomo nekaj zaselkov. Ljudem je vseeno. Radi bi mir. Vsi bi radi mir. Hipiji so nekoč govorili o dobi Vodnarja (age of Aquarius). Zakaj ne zdaj? Smo res tako kurčevo nesposobni in vase zagledani? Je samodestruktivnost res del nas? Moramo uničiti vse, kar je lepšega od nas? Boš ti razlagal našim zanamcem? Bom jaz?

Naj parafraziram znano partizansko pesem: “Kje so meje pregrade za človeške brigade? Ne za nas ni pregrad in ne mej!” Naj jih res ne bo. Predvsem v glavah. Te so najhujše.

Share on Facebook

Vsake toliko prideš do točke, ko ne gre več naprej, ko rineš z glavo skozi zid, ko speljuješ pa se kolesa vrtijo v prazno. In v tistem trenutku, ko se tega zaveš, ne prej in ne kasneje, moraš presekati. Surovo in nenadno, brez razmišljanja o posledicah, brez obžalovanja. Presekati moraš in obrniti ploščo. Izstopiti iz deroče reke, preden postane tako visoka in tako hitra, da te pogoltne in izpljune kot malo smet nekje nižje na nabrežini …

Moje življenje postaja vse preveč manično. In ne želim si nazaj. V tem primeru v tretje ne gre rado. Prej bi bil to konec mene kakršnega me poznate in kakršnega se poznam sam. Ko je propad tako blizu, da ga vidiš in občutiš, se je potrebno umakniti. Vsaka bitka je že naprej obsojena na propad. V tej ne moreš zmagati. Boriš se sam s seboj, a je tvoj nasprotnik močnejši, zvitejši in boli ga kurac.

Zato se umikam. Umikam se iz sveta, ki ga poznam in ki ga imam rad. Umikam se od ljudi, ki mi pomenijo veliko in s katerimi rad preživljam dneve. Umikam se od problemov, ne ker bi bežal od njih, ampak ker moram zbrati moči in se reorganizirati za zadnji spopad z njimi …

Precej imam masla na glavi in ena packa je še posebej velika. Bom kar sam povedal, ker bo tako ali tako verjetno prišlo ven in ne vem zakaj ne bi tisti, ki je zakuhal vse skupaj, še obelodanil. Nikoli nisem v celoti plačal fotografij, ki sem jih kupil na letošnji dražbi Enookih. Niti polovice nisem plačal, pa je od tega že pol leta. Ja, pobral sem nagrade, medijsko pozornost in simpatije. Fotografov in slepih, tistih, ki jim bo šel denar, ko bo končno zbran. Moj namen ni bil nikoli, da bi požel slavo in spizdil, kljub temu, da sem vmes imel denar in bi lahko plačal. A ker z njim nikoli nisem znal, je šel za vse druge zadeve, dolgovi so bili v drugem, morda celo tretjem planu. Žal mi je, da je do tega prišlo in, da so se ljudje presekirali zaradi mene. Dolgovi bodo plačani, črni madež bo ostal. Karma ne izbira glede na ime in osebne preference, tako da me najbrž čaka tudi primerna kazen. A to je življenje, kruta žurka. Zato ga imam rad.

Do nadaljnjega sem torej nedosegljiv za zunanji svet, urejal bom samo stvari, ki so nujno potrebne za obstoj moje firme in izdajo nove knjige. To ni adijo ljudje, daleč od tega. To je nov začetek in prerojeni Tomc bo lepši, še bolj svetleč in še z milejšim izrazom na obrazu. A zdajle potrebuje počitek in mir. Tudi najboljšim se zgodi …

Rad vas imam. Vse.

Jaka

Share on Facebook

Slavc je pršu, popoldne, deset do štirih.
Je reku: “Piknik bi mel”.
Sem reku: “OK. Kolk nas pa bo?”
“Pet … deset tisoč.”

Vedno sem bil velikopotezen. Tipični predstavnik levjega tropa, a s kompleksom boga in egom, velikim kot Kilimandžaro. Nekoč sem napisal knjigo. Rekel sem, da bom prodal 100.000 izvodov. Prodal sem jih 10 milijonov. Vse moje knjige so bile prevedene v 85 svetovnih jezikov, po zadnjem štetju pa so jih prodali 3 milijarde 600 tisoč in še nekaj. Moja zadnja – Biblija je dobra le kot podstavek za majavo mizo – je povzročila rušenje katoliške cerkve in predstavljala prvi korak k vnovični osvoboditvi človeštva.

Ljudje me večkrat vprašajo, če kaj obžalujem. Ko danes pogledam nazaj, v čas, ko sem imel 30 let in sem se odločil, da lansiram Project Revelation, si niti v sanjah nisem predstavljal, v kaj bo prerasel. Začelo se je tako preprosto in šlo je tako gladko, da smo se režali na ves glas, ko nam je uspel prvi preboj. Kot vsaka revolucija, se je začela s propagando – na internetu, na televiziji, na jumbo plakatih, v nabiralnikih ljudi, pa v knjigah, kasneje v njihovih sanjah, mislih … na koncu smo jih prepričali, da je svet, v katerem živijo, zgolj iluzija, matrica, da je resnica, ki jim ji prodajajo, pokvarjena in predraga. Odprli so oči in prva stvar, ki so jo videli, smo bili mi. Ni šlo za klasično propagando, da ne bo pomote. Šlo je za selektivno prebujanje. Večina ljudi ni nikoli dojela, da je v oglasu ali v knjigi ali na priljubljeni spletni strani kaj drugačnega. Nekateri pa so.

Na začetku nas je bilo šest. Naš namen ni bil spreminjati sveta kar tako, naš namen ni bil rušiti sistema. Želeli smo zasaditi seme, ki bi vzklilo, ko bo prišel čas in sprožilo rušenje starega, neuporabnega, preživetega sistema. A tega nismo želeli storiti na silo. Hoteli smo, da ljudje sami pridejo do spoznanja, da se lahko, da se mora živeti drugače. Bili smo jebeno uspešni pri svojem početju. Po dveh letih nas je bilo 2.000, po osmih 20.000. Leta 2030 smo imeli pravo malo vojsko ljudi, ki so nam pomagali spreminjati svet. Nismo želeli postati nova religija, a točno to se je zgodilo in to je vodilo v naš propad. Ne želim iti v podrobnosti, ker je še vedno precej boleče. Naš neuspeh je bil moj neuspeh. Propad naših sanj je bil propad mene kot človeka.

Danes pri svojih 60 in nekaj letih sedim na verandi svoje lesene hišice ob jezeru in pišem. Na starinski pisalni stroj. Pišem zgodbo o človeku, ki je želel spremeniti svet, da bi našel sebe. Mi je uspelo?

Share on Facebook

Me kliče prijatelj. Redarji so mu nabil 417 evrov kazni. Razlog – bizaren, da je kaj …

Zgodba se je začela, ko ju je s kolegom ustavil policaj pri Križankah. In sta dobila kazen. 40 eur. Pa se pripelje mestni redar na motorju. Saj jih poznate, tisti naduvani modeli v bordo rdečih uniformah in s standardno oborožitvijo, ki jim pripada zaradi uspešno opravljenega 20-urnega usposabljanja. Izobrazba – zakaj?

In parkira redar zraven prijateljevega avtomobila. Tako blizu, da ni mogel vzeti dokumentov. In opozori redarja, če se mu zdi primerno, da je tako parkiral. Redar, vzvišen kakor je in po črki zakona, ki ji mora slediti zaradi uniforme in navodil svojega vrhovnega poveljnika, vzkipi in mu pribije kazen za nedostojno vedenje! To je en korak od napada na uradno osebo. Res je, nedostojno je opozarjati mestne rangerje na to, da so naredili kaj narobe. Na njihovem terenu jih ne bo nihče jebal! Kazen je temu primerna, pritožba bo tudi, verjemite mi.

Zadeva bo šla v medije in bo pred volitvami vroča tema. Mestna policija, ki jo gradi župan Zoran Janković, smrdi po nekih drugih časih. Ne po komunističnih. O ne. Po tistih drugih, skrajno desničarskih, ki so korakali po ulicah, prirejali parade, dvigovali desnico in pozdravljali svojega vrhovnega poveljnika. Janković je že izrazil željo, da bi po Ljubljani potekala vojaška parada, njegov odnos do tistih, ki mislijo drugače, pa je podoben desničarskim. Če nisi z njim, si proti. Če nisi z njim, nisi dostojen življenja v najlepšem mestu na svetu. Ki ga obvladuje parapolicijska armada.

Nisem prebivalec Ljubljane, kljub temu, da imam mesto rad in sem pol življenja preživel v njem. In kakor kaže, niti nočem biti. Janković ni moj župan. Njegove ideje niso moje ideje. Lepa in urejena Ljubljana je kot kaže res zgolj kulisa za ovčice, ki skrije nečednosti, ki se dogajajo za njo. In skrajni čas je, da se obelodanijo. Kdaj če ne zdaj? Kdo če ne mi?!?

Share on Facebook

Sem napisal te dni en post. O mestnih redarjih. O ljubljanskih rangerjih in njihovem šerifu. Pa sem prespal nekaj dni, prekrokal noči in po zmačkanem premisleku prišel do naslednjih spoznanj …

1.) Ni vse tako slabo. Roko na srce, Jankoviću je uspelo preobraziti Ljubljano v všečno, simpatično in ljubko mesto, v katerem se počutiš domače in varno.

2.) Župan drži besedo. Kar reče naredi. Včasih preko trupel, ampak delo se konča tako kot se mora.

3.) Njegov odnos do meščanov je unikaten. Vsakodnevno ga lahko srečaš v coklah in polo majčki, kako pozdravlja ljudi, pobira smeti ali samo preverja, kako je urejeno njegovo mesto.

4.) Kljub njegovemu očetovskemu odnosu, ni dobro biti njegov sovražnik. Janša bo na tapeti dokler bo tlačil zemljo. A župan trdi, da je prav J. J. tisti, ki sovraži. On ne mara. On je people-hater. On je antijunak.

5.) Denar je še vedno pomembno gonilo rodbine Janković. Ob vsakem projektu mora imeti rodbina kaj od tega. Pa naj gre za evre, stanovanja ali zemljišča.

6.) Najlepše mesto na svetu. Morda. A tudi najdražje. Ne samo zaradi mestnih rangerjev, tudi zaradi cen kave, piva, odvoza smeti, dobička VO-KA in ostalih javnih podjetij.

Kakšen je bil Zoran Janković kot župan, bo pokazal čas. Dejstvo je, da bo v zgodovino ostal zapisan kot najbolj priljubljeni župan vseh časov. A ljudem se je lahko prikupiti. Težje jih je pridobiti nazaj, ko izgubiš njihovo zaupanje … A župan bo poskrbel, da se to ne bo zgodilo. Toliko izkušenj in sivih celic že ima.

Zoran, vse dobro!

Share on Facebook

Sem zadnje čase spet obkrožen z ljudmi, ki trpijo. Kar tako. Da bi se smilili. Drugim in sebi. Ker vem, da se vas bo kar nekaj spoznalo v tem postu, vas prosim, da ne reagirate čustveno in niste užaljeni. Naj vam bo tale zapis v vzpodbudo …

Ne vem zakaj, a ljudje smo taka bitja, da radi rinemo v težave. Naš mazohistični bit nas tlači v situacije, v katerih se počutimo slabo, med ljudi, ob katerih se počutimo slabo, v službe, v katerih se počutimo slabo … Sociologi pravijo, da je človek samodestruktivno bitje. Hiter pogled na dogajanje po svetu temu pritrjuje, a sam sem še vedno prepričan, da je upanje za sodobnega človeka.

Ne glede na to, kako dobri smo po srcu in kako radi bi delili to dobroto, kruta resnica je, da ne moreš pomagati drugemu človeku. Vsak mora sam nositi svojo prtljago, ki si jo je nabral skozi to in prejšnja življenja ter od svojih prednikov. Bojda se geni prenašajo skozi šest generacij. Pomislite torej, koliko karme, poleg svoje, nosite na ramenih. Kakorkoli. Vsak si lahko pomaga le sam. Najlažje tako, da sebi prizna, da ima probleme, jih ozavesti, najde vzrok za njih in začne reševati. Pot je dolga, luknjasta in polna ovir in večkrat se počutiš, kot bi z ožuljenimi nogami hodil po razbitem steklu. Kdo bo prehodil to pot namesto tebe? Bom jaz? Bodo tvoji prijatelji, znanci, sorodniki? Ni sramota prositi za pomoč, a patetično je prositi za pomoč, ko je ne potrebuješ! To je izkoriščanje. To je parazitstvo. Črpanje energije od nekoga, ki jo potrebuje ravno tako, kot mi.

Delitev problemov z drugimi je včasih koristna, da si olajšaš dušo. A večkrat s tem nehote prenesemo probleme na sočloveka, ki nam želi pomagati. Zdaj nismo slabe volje samo mi, ampak še ljudje, ki nas imajo radi. In kaj smo dosegli? Energijo okolice smo spravili na svoj nivo. Jo znižali in umazali. In zdaj lahko funkcioniramo. Pa res lahko? Ne bi bilo bolje, da bi poskusili dobiti nekaj pozitivne energije, namesto da širimo negativno?

Najprej moraš rešiti sebe, šele potem lahko pomagaš drugim. Osnovna napaka človeka je, da se najprej loti reševanja problemov drugih, šele nato svojih. Če sploh. Zakaj? Ker radi trpimo. Ker je dober občutek, če se okolici smilimo. Ker dobimo pozornost. In pozornost je, če priznamo ali ne, naše gorivo. Dviguje nam samozavest, nam hrani ego in omogoča, da po ulici hodimo z dvignjeno glavo. Naj prvi vrže kamen tisti, ki ne potrebuje pozornosti. Naj mu sledijo tisti, ki trdijo, da jih ne gane, kaj o njih misli okolica. Ljudje smo pač družabna bitja in sami težko prosperiramo, ne glede na to, kako se trudimo. Mar ni konec koncev tudi jebesemeni poza namenjena zgolj zbujanju pozornosti? Pokazati, da si nadčlovek. Da si presegel sivino povprečnosti …

Skratka. Poskusimo rešiti sebe in ko bomo pripravljeni, širimo pozitivno energijo na druge. Nalezljiva je, zato ne bo težav z oddajanjem. Topla je, mehka in diši, zato ne bo težav s sprejemanjem. In svet bo lepši kraj. In jaz bom lažje spal.

Share on Facebook

Pisalo se je leto 2009 … Ravno sem se pobiral po drugi prisilni hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici, ko so mi postavili diagnozo. Atrofija možganov. WTF?! Točno tako. Atrofija je odmiranje celic. V mojem primeru možganske skorje in malih možganov. Si lahko predstavljaš, kako je, ko ti sredi najhujše depresije postavijo tako diagnozo? Ne moreš. Tako je kot bi gazil po temni vlažni vrtači sredi kraškega polja pa bi nekdo še gnojnico na tebe zlil. “Saj lahko živiš normalno” so rekli in “možgani znajo prevzeti funkcijo ostalih delov možganov”. Prepričan sem bil, da je mojega življenja konec. Da postajam bebav. Da nimam več ravnotežja. Da mi peša spomin. Da vem, zakaj sem nor. Da bom umrl kot mlad debil.

Še vedno se je pisalo leto 2009. Po slikanju na MRI (magnetna resonanca) sem se odpravil k nevrologu. Baje je precej priznan v Sloveniji. Pa je rekel: “Kaj vas muči?” Sem rekel: “Možgani mi odmirajo in spomin mi peša”. “Česa pa bi se rad spomnil?” “Česar koli,” sem odvrnil. Mi je rekel naj si zapomnim nekaj številk in jih ponovim. Mi je rekel, naj se delam, da si zjutraj umivam zobe in češem lase in sem mahal po zraku z navidezno ščetko in glavnikom. Me je šest študentk in študentov spraševalo pregovore. Ena lastovka še ne prinese pomladi. Ni vse zlato kar se sveti. Blagor enookemu v deželi slepih. Sem jih poskušal razložiti in so se večkrat nasmejali mojim razlagam. Mislil sem, da se bom razjokal od sramote in zaradi bebavosti, ki me čaka. “Umirite se,” je rekel njihov mentor. “Fant nima sposobnosti abstraktnega razmišljanja.” Pa me je na koncu kljub temu pomiril z besedami: “Poznam človeka, ki ima atrofijo možganov. Genij. Vrhunski matematik.”

Pisalo se je leto 2010. Zgodba o Davidu Locku je prišla na police knjigarn in knjižnic. Založba Manični poet je začela svoj pohod. Atrofija možganov je potlačena zgodovina, živa samo še globoko v podzavesti. Na četrtem nivoju. Knjiga Manični poet je tik pred izidom. Študenti in študentke? Blagor enookemu v deželi slepih!

Share on Facebook

Vir: Car&user

V zadnjem času se je pojavilo ogromno pritožb na mestne redarje, ki se obnašajo kot prava zasebna policija župana Zorana Jankovića.

Pozanimali smo se na “kraju zločina”, pri županu samem. Pa poglejmo …

Na vprašanje, zakaj se mestni redarji obnašajo kot mestna policija, kaznujejo mimoidoče za najmanjše prekrške, kolesarje za vožnjo z vrečko na krmilu in lastnike psov za sprehajanje ljubljenčkov brez vrvice, mestni odlok pa je postal pravi zakon države v državi, je župan mirno odgovoril: “To ni v moji pristojnosti, ampak v pristojnosti ministrstev, prometnega in notranjega.”

Naprej. Na vprašanje, ali bodo mestne redarje res oborožili, je župan odgovoril, tokrat malo bolj arogantno: “Zakaj me sprašujete nekaj, kar slišite na ulici. Mestni redarji ne bodo nosili pištol, vsaj nismo se še pogovarjali o tem, pogovorili pa se bomo o nošnji in uporabi paralizatorjev. Gre za varnost meščanov in redarjev samih. Ljubljana je namreč najbolj varno mesto v vzhodni Evropi. Ne vem, zakaj so nas plasirali v vzhodno Evropo, ampak taka so dejstva.” Medklic. Hvaliti se s tem, da si najbolj varno mesto v vzhodni Evropi, kamor se uvrščajo države nekdanjega vzhodnega bloka – Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska – vse v nekem obdobju svoje zgodovine nacistične ali komunistične države (največkrat ne po svoji krivdi, ampak zaradi okupacije med vojno) je damoklejev meč. Župan si je na nek način sam zavezal vrv, vprašanje je, kdo (če sploh kdo) mu bo žagal drevo. In kdo (če sploh kdo) mu bo držal pručko.

Šalo in sarkazem na stran. Redarji so postali nekakšna parapolicijska enota, ki kaznuje meščane, zgledne davkoplačevalce, pa tudi – roko na srce – male delikvente, za prekrške, kot so: vodenje psa brez povodca (200 eur), vožnja s kolesom v napačno smer (120 eur), vožnja s kolesom pod vplivom alkohola (500 – 900 eur), vse to sicer v pristojnosti policije, ki dela z roko v roki z mestnim redarstvom in se združuje v unikatno in enkratno parapolicijsko, glede na oborožitev policije pa kar (ne sodite me, sodil me bo bog) paravojaško enoto, ki jo poznamo iz časov Slobodana Miloševića, ki je policijo oborožil s tanki, nato pa – vedoč, da je policija pod neposrednim poveljstvom notranjega ministra in njegovega šefa (predsednika vlade Jugoslavije, kasneje Srbije in Črne Gore in nazadnje Republike Srbije), pripravljal državni udar. Preverjeni viri. Prave informacije. Resnica? Zakaj? Resnica je v očeh opazovalca, lepota je le slepilo za množice …

Share on Facebook

Nimam pojma zakaj, ampak Ljubljana mi prirašča k srcu. Vsak dan je lepša, turistov je kot plevela in naenkrat znam 10 jezikov, ker moram vsaki dve križišči razlagati nekomu kako kam priti (kaj delajo infotočke, ne vem) …

Kakorkoli, tole sem naredil iz starih posnetkov portala InYourPocket in svojih fotografij. Mislim, da tožbe ne bo, glede na to, da je izvedba precej amaterska, ampak sam vedno pravim … če rešiš eno dušo, si dober … torej naj velja to tudi za turiste. Če tale “video” pripelje enega turista, naj se briše malček karme

I don’t know why but Ljubljana is getting more beautiful each day and is attracting more and more tourists. Anyways I made this video from older and a lot longer video made by InYourPocket around 2 yrs ago, shortened it and also put in some of my pics and as such sort of renewed it. If I bring one tourist to Slovenia, it served its purpose … let’s see

Share on Facebook

Ali pred volitvami sploh še kdo pomisli na globalno segrevanje/ohlajanje, izraelsko-palestinski problem, uhajanje nafte v Mehiškem zalivu, lakoto v Afriki, pobijanje tjulnjev na Arktiki in še in še in še bi lahko našteval …

Jaz. Pa ti?

Share on Facebook

Lokalne volitve so (skoraj) mimo in Svet se je vrnil v normalne tirnice. Vsaj tako se zdi …

Je kdo opazil, da je Mišo Alkalaj pred kratkim izdal knjigo o tem, da je mit o globalnem segrevanju pravzaprav globalni nateg v rit?! Ste? Bravo!

Ste kdaj pomislili, kam gre voda, ki jo tako nemarno točite iz pipe in porabljate, medtem ko naj bi zaloge usihale, prodaja ustekleničenih vod pa raste iz meseca v mesec?! Ste? Bravo!

Vse so nas nategnili. In nategujejo nas še naprej. Levi, srednji, desni. Zakaj? Ker lovimo žajfo po tleh. Ste ugotovili, kdo jo meče? Ste? Bravo!

Share on Facebook

Kako napisati kaj, ko je v glavi popolna zmeda? Zdravila naredijo svoje, možgani se upočasnijo, gibi niso usklajeni. Prsti ne tečejo gladko po tipkovnici.

A vseeno moram pisati. Brez tega me enostavno ni. Bivanje v Polju je zajebano, a treba je zdržati. Trikrat sem šel ven na lastno pobudo, tokrat bom poskusil zdržati do konca. To sem dolžan sebi in drugim. Predvsem sebi.

Potrebujem vašo podporo. Na daljavo, če ne gre drugače. Pomaga. Preverjeno

Bodi dovolj za danes. Pričakujte več v naslednjih dneh,

Share on Facebook

Mi zadnje čase vsi pravijo, da zgledam dobro. Umirjeno. In tudi počutim se bolje. Močnejši. Iz dneva v dan. Iz tedna v teden. Kljub temu, da sem že več kot tri mesece na nek način odcepljen od resničnega življenja, vidim luč na koncu tunela in občutek je lep.

Knjiga Manični poet gre naslednji teden v knjigarne in pričakujem dobro prodajo. Od nje je nenazadnje odvisna tudi moja prihodnost. Obstoj pisateljske duše takorekoč. Zato pobrskajte po policah in stopite do prodajalke. Knjiga ni lahko branje, a kritike tistih, ki so jo prebrali, so v veliki večini izjemno pozitivne. Takšna je pač moja resnica. Takšno je moje življenje.

Share on Facebook

Se sprašujem te dni, ko sem na bolniški in nimam nobenega “pravega” dela, kaj naj počnem v življenju.

Pisanje me osvobaja in osmisljuje moje življenje. Zadnje čase zaradi velike količine zdravil ne morem pisati tako, kot bi si želel, in to me ubija. Lahko si mislite, kako je, če si še pred meseci lahkotno stresal besede iz rokava, zdaj pa se trudiš, da bi napisal nekaj vrstic.

Po drugi strani se v Sloveniji težko preživi izključno s pisanjem, saj je trg majhen, knjige pa relativno slabo prodajane. Opcija je pisanje za kak časopis ali revijo, a ne vem, če je to tisto pravo. Občutek, ko končaš knjigo je namreč nepopisen. Nekoč sem v intervjuju za Vest dejal, da je tako, kot da bi se ti rodil otrok. No, slednjega še nisem izkusil, pa vseeno. Lepo je.

In zato sem se odločil. Pisatelj sem in pisatelj bom ostal. Če bo treba bom pisal kot nor in postal moška verzija Dese Muck. Seveda se ne bom branil drugega dela, če mi bo prekrižalo pot, a pisanje bo vedno moja prva in prava strast.

Čas in zgodovina bosta pokazala, če sem se odločil prav ali narobe. A kakorkoli – no regrets, kot pravi Robbie Williams. Jaz ne obžalujem ničesar v svojem življenju.

Share on Facebook

V spletni trgovini moje založbe Manični poet vam do konca januarja poštnino podarimo! Knjigo Manični poet tako lahko dobite že za 12.90 EUR, Zgodbo o Davidu Locku pa za 11.90 EUR.

Share on Facebook

Danes sem se zbudil ob pol petih zjutraj in se odločil, da vstanem. Ker mi je tako pasalo. Ker se mi po večtedenskem pacanju v depresiji zdi fino vstati zgodaj, ko sem se prej valjal po postelji cele dneve, vsakič, ko sem imel priliko za to. Ker so jutra lepa. Čista. Tiha. Mirna.

Tudi sicer je zadnje dni zaznamovalo izboljšanje počutja. Kombinacija tablet in pozitivnih gest in misli prijateljev so očitno pomagale. Zdaj pa naprej. Novim bitkam naproti. Sem spet začel pisati. Nadaljevanje Davida Locka in še nekaj, kar naj za zdaj ostane skrivnost. Lepo je. Life is good, voda vre

Share on Facebook

- 8 -

“Mary! Koliko je ura?”
“Pol dvanajstih gospod.”
Donovana je izstrelilo iz postelje.
“Fak. Najebal sem ga. Intervju s predsednikom sindikata trgovcev bi moral imeti ob enajstih. Fak, fak. To ni dobro, to še zdaleč ni dobro,” je tulil Donovan, medtem ko se je nervozno oblačil.
“Prepričana sem, da boste uredili zadevo, gospod.”
“Kurac bom uredil zadevo. Nekaterih stvari se ne da urediti. Boyle že tako ali tako komaj čaka na mojo napako, da se me bo lahko znebil.”
“Gospod, rada bi vam pomagala. Vam skuham kavo.”
“Hvala, Mary, kupil jo bom med potjo.”

Earl se je nevozno prestopal po pisarni, ko je Donovan pridrvel v redakcijo. “Kaj za vraga ti delaš tukaj? Mar nimaš intervjuja z Bowersom? Ne reci mi, da si pozabil! Donovan, prosim, ne reci, da si pozabil! Ne danes.”
“Earl, pomiri se. Pomisli na svojo ženo, gotovo ne bi bila vesela, če te zdajle rukne infarkt.”
“Infarkt? Infarkt?! Donovan, ne zajebavaj se. Časi niso temu primerni, slišiš?!
“Kot da tega ne vem.”
“Pizda, zakaj se potem zajebavaš?!”
“Zaspal sem. Včeraj sem delal pozno v noč in sem danes preprosto zaspal.”
“Ko bi si vsaj izmislil kak boljši izgovor. Si spet popival, a?”
“Nisem, prisežem. Kot sem rekel, delal sem pozno v noč …”
“Kakorkoli, pokliči Bowersa in se mu opraviči ter poskusi prestaviti intervju na kasneje. Drugače bomo pač objavili tistega z Atkinsom.”
“Dobro,” je rekel Donovan in se usedel na stol v pisarni poleg Earlove.

“Gospod Bowers, koliko zaslužite letno?”
“Štiridesettisoč funtov. Zakaj?”
“No, povprečna plača delavca je nekaj čez petnajsttisoč funtov.”
“Poslušajte, plače si ne določam sam, plačo mi določi upravni odbor sindikata.”
“No, vem, ampak vseeno bi se lahko odpovedali delu plače po zgledu finančne ministrice pa tega niste storili.”
“Ponavljam. Mojo plačo določi upravni odbor, ki ga sestavljajo tudi predstavniki delavcev. Glede na količino dela in dejstvo, da sem štiriindvajset ur na dan v službi, mislim, da si zaslužim vsak cent.”
Ashton Bowers je bil kaliber in pol. Pri trinajstih letih se je včlanil v lokalno lokostrelsko društvo in leto kasneje izstopil, potem ko je trenerju s puščico prestrelil stegno. Od dvaindvajsetega leta je delal v svojem import-export podjetju, po dveh letih se je pridružil sindikatu in tam ostal do danes. Ashton je rad jedel pohanega piščanca, njegova žena pa je igrala violino. Imel je čop.

Čop je pripomoček, ki alfa in beta samcem omogoča lažje polaganje parketov. S čopom ga lahko nežno spolira, torej zlošči, preden ga strastno položi. Čop omehča vsako žensko, ne samo parkete. Ženske namreč obožujejo dejstvo, da je čop tam. Že njegova prezenca je tako mogočna, da se jim zašibijo kolena in orosi mednožje. Lahko ga le opazujejo, lahko ga gladijo z rokami, lahko gredo s prsti skozenj. Najbolj pogumne ga povonjajo, ga poljubijo, včasih tudi nežno zagrizejo vanj. Včasih ga vrtijo, kot laso na rodeu, drugič ga potežkajo, upajoč, da jim bo teža povedala več o njegovem lastniku. Čop je lahko prisoten v več oblikah, a prav vse imajo enako funkcijo. Včasih je tam kot figa, včasih kot kitka, a daleč daleč najuglednejša oblika je palma. Palma ima na ženske tak učinek kot drek na muhe. Enostavno ne zdržijo več. Zgodovina beleži več primerov nesrečnih smrti zaradi palme. Nekega Gruzijca je 16 žensk napadlo in ga trgalo kos za kosom. Redarji v nočnem klubu mu niso mogli pomagati, saj jih je palma uročila in za krajši trenutek paralizirala. Čop je pridobitev, ki so jo poznali že v prazgodovini. Alfa samec je imel vedno najdaljši čop, največjo figo ali najvišjo palmo. Z njo je tudi mlatil nasprotnike, ki so se drznili vstopiti v njegov harem in osvajati njegove ženske ali pač iz čistega užitka. Čop je vedno znamenje dominacije nad ostalimi samci in ti se pogosto zavlečejo v kote prizorišča in ljubosumno opazujejo dogajanje, zaklinjajoč se, da si bodo pustili čop. In svet bo spet njihov …
Čop je čista moč. Kar je bil svetlobni meč za Jedije, je čop za alfa samca. Čop ima svojo voljo, ki je pogosto v konfliktu z njegovim gospodarjem. Vse prepogosto se dogaja, da se alfa samci zjutraj zbudijo brez čopa, saj se je ta odločil, da bo samostojno nadaljeval svojo pot. A neuspešno. Čop brez gospodarja je kot prazna denarnica. Lahko jo gledaš, a je popolnoma neuporabna. In tako se čop prej kot slej vrne k gospodarju, se pokesa, posuje s pepelom in skupaj nadaljujeta pot, ki jo oba poznata in ki jima je že večkrat prinesla uspehe v nočnih pohodih. Mnogi so pisali ode čopom, a le ena se je ohranila. Napisal jo je kdo drug kot znameniti Steven Seagal …

To je moj čop.
Veliko je takih, a ta je moj.
Moj čop je moj najboljši prijatelj.
Je moje življenje.
Brez mene je neuporaben.
Jaz sem brez njega neuporaben.
Moj čop je človek kot jaz.
Je moje življenje.
TO JE MOJ ČOP.

Margaret je zaključila s pospravljanjem čipkasih tangic v predal in začela pometati trgovino. Vedno si je ob tem prižgala radio in poplesavala v ritmih glasbe. Z boki je mično pozibavala levo in desno, medtem ko se je pretvarjala, da je metla mikrofon. Margaret je znala uživati življenje takšno kot je.

“Kako pa je izgledala?” je vprašal Daniel, natakar bara Black Cat, kamor je Donovan rad zahajal in ki je po čudnem spletu okoliščin stal ravno nasproti trgovine Dandy Dildo, kjer je delala Margaret.
“Ravno prav visoka, temnolasa z najlepšimi modrimi očmi, kar sem jih kdaj videl.”
“In? Kaj se je zgodilo?”
“Nič. Usral sem se in pobegnil iz trgovine.”
“Donovan, Donovan, kakšen dedec pa si? Izkoristiti moraš priložnost, razdelati strategijo in pripraviti napad. Po moje ni še nič zamujenega.”
“Gotovo ima fanta. Takšne punce imajo vedno fanta.”
“To pa ni res. Poglej, povedal ti bom zgodbo. Nekoč sem se sprehajal po Village Parku, ko se je mimo na kolesu pripeljala čudovita ženska. Vozila se je s kolesom in govorila po telefonu. Nekaj me je prešinilo in stekel sem za njo. Danes sva skupaj že štiri leta in pol.
“Čestitam,” je odvrnil Donovan in se prijel za čepico na glavi. “Ne vem, zakaj sem to storil, a zdaj je kar je. Najbrž misli, da sem kakšen usekanec.
“Joj, vse to jamranje. Pojdi tja in jo poskusi spoznati. Očaraj jo, da se ti ne bo mogla upreti.”
“Mogoče pa res. Daj mi še en dvojni viski, Daniel! Potem grem v napad!”
“Geronimo,” je odvrnil Daniel in zagrabil steklenico Jack Danielsa.
Uro in pol kasneje je bil Donovan tako pijan, da se je komaj privlekel iz sekreta.
“Prekleto, Daniel, kako bom šel tak do nje? Pijan sem kot čep.”
“Donovan, po tretji pijači sem ti rekel, da imaš dovolj.”
“Če pa zbiram pogum.”
“Iščeš pogum v steklenici viskija?”
“Poslušaj, Daniel. Pijača me sprosti in sproščen bolj zažigam pri ženskah.”
“Sproščen že, ne pa pijan kot kapetan ruske ribiške barke po neuspešnem ulovu.”
“Kaj naj zdaj storim?”
“Pojdi domov in se naspi. Jutri je nov dan.”
“Daniel, veš kaj, šel bom domov in se naspal. Tako bo najbolj pametno.”
“Odlično, Donovan. Dobra ideja.”

Margaret je zaprla vrata Dandy Dildota in jih dvakrat zaklenila. Požvižgavala si je novo pesem Ellie Goulding, se usedla v avtomobil in odpeljala domov. Na drugi strani ceste je nekdo pošteno bruhal, kar je dve podgani tako prestrašilo, da je ena doživela infarkt.

Share on Facebook