MESTNI REDARJI ALI PARAVOJAŠKA ENOTA?
by Manični poet on Aug.10, 2010, under Razmišljanja
Vir: Car&user
V zadnjem času se je pojavilo ogromno pritožb na mestne redarje, ki se obnašajo kot prava zasebna policija župana Zorana Jankovića.
Pozanimali smo se na “kraju zločina”, pri županu samem. Pa poglejmo …
Na vprašanje, zakaj se mestni redarji obnašajo kot mestna policija, kaznujejo mimoidoče za najmanjše prekrške, kolesarje za vožnjo z vrečko na krmilu in lastnike psov za sprehajanje ljubljenčkov brez vrvice, mestni odlok pa je postal pravi zakon države v državi, je župan mirno odgovoril: “To ni v moji pristojnosti, ampak v pristojnosti ministrstev, prometnega in notranjega.”
Naprej. Na vprašanje, ali bodo mestne redarje res oborožili, je župan odgovoril, tokrat malo bolj arogantno: “Zakaj me sprašujete nekaj, kar slišite na ulici. Mestni redarji ne bodo nosili pištol, vsaj nismo se še pogovarjali o tem, pogovorili pa se bomo o nošnji in uporabi paralizatorjev. Gre za varnost meščanov in redarjev samih. Ljubljana je namreč najbolj varno mesto v vzhodni Evropi. Ne vem, zakaj so nas plasirali v vzhodno Evropo, ampak taka so dejstva.” Medklic. Hvaliti se s tem, da si najbolj varno mesto v vzhodni Evropi, kamor se uvrščajo države nekdanjega vzhodnega bloka – Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska – vse v nekem obdobju svoje zgodovine nacistične ali komunistične države (največkrat ne po svoji krivdi, ampak zaradi okupacije med vojno) je damoklejev meč. Župan si je na nek način sam zavezal vrv, vprašanje je, kdo (če sploh kdo) mu bo žagal drevo. In kdo (če sploh kdo) mu bo držal pručko.
Šalo in sarkazem na stran. Redarji so postali nekakšna parapolicijska enota, ki kaznuje meščane, zgledne davkoplačevalce, pa tudi – roko na srce – male delikvente, za prekrške, kot so: vodenje psa brez povodca (200 eur), vožnja s kolesom v napačno smer (120 eur), vožnja s kolesom pod vplivom alkohola (500 – 900 eur), vse to sicer v pristojnosti policije, ki dela z roko v roki z mestnim redarstvom in se združuje v unikatno in enkratno parapolicijsko, glede na oborožitev policije pa kar (ne sodite me, sodil me bo bog) paravojaško enoto, ki jo poznamo iz časov Slobodana Miloševića, ki je policijo oborožil s tanki, nato pa – vedoč, da je policija pod neposrednim poveljstvom notranjega ministra in njegovega šefa (predsednika vlade Jugoslavije, kasneje Srbije in Črne Gore in nazadnje Republike Srbije), pripravljal državni udar. Preverjeni viri. Prave informacije. Resnica? Zakaj? Resnica je v očeh opazovalca, lepota je le slepilo za množice …
Blagor enookemu v deželi slepih ali WTF je atrofija možganov?!
by Manični poet on Aug.06, 2010, under Razmišljanja
Pisalo se je leto 2009 … Ravno sem se pobiral po drugi prisilni hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici, ko so mi postavili diagnozo. Atrofija možganov. WTF?! Točno tako. Atrofija je odmiranje celic. V mojem primeru možganske skorje in malih možganov. Si lahko predstavljaš, kako je, ko ti sredi najhujše depresije postavijo tako diagnozo? Ne moreš. Tako je kot bi gazil po temni vlažni vrtači sredi kraškega polja pa bi nekdo še gnojnico na tebe zlil. “Saj lahko živiš normalno” so rekli in “možgani znajo prevzeti funkcijo ostalih delov možganov”. Prepričan sem bil, da je mojega življenja konec. Da postajam bebav. Da nimam več ravnotežja. Da mi peša spomin. Da vem, zakaj sem nor. Da bom umrl kot mlad debil.
Še vedno se je pisalo leto 2009. Po slikanju na MRI (magnetna resonanca) sem se odpravil k nevrologu. Baje je precej priznan v Sloveniji. Pa je rekel: “Kaj vas muči?” Sem rekel: “Možgani mi odmirajo in spomin mi peša”. “Česa pa bi se rad spomnil?” “Česar koli,” sem odvrnil. Mi je rekel naj si zapomnim nekaj številk in jih ponovim. Mi je rekel, naj se delam, da si zjutraj umivam zobe in češem lase in sem mahal po zraku z navidezno ščetko in glavnikom. Me je šest študentk in študentov spraševalo pregovore. Ena lastovka še ne prinese pomladi. Ni vse zlato kar se sveti. Blagor enookemu v deželi slepih. Sem jih poskušal razložiti in so se večkrat nasmejali mojim razlagam. Mislil sem, da se bom razjokal od sramote in zaradi bebavosti, ki me čaka. “Umirite se,” je rekel njihov mentor. “Fant nima sposobnosti abstraktnega razmišljanja.” Pa me je na koncu kljub temu pomiril z besedami: “Poznam človeka, ki ima atrofijo možganov. Genij. Vrhunski matematik.”
Pisalo se je leto 2010. Zgodba o Davidu Locku je prišla na police knjigarn in knjižnic. Založba Manični poet je začela svoj pohod. Atrofija možganov je potlačena zgodovina, živa samo še globoko v podzavesti. Na četrtem nivoju. Knjiga Manični poet je tik pred izidom. Študenti in študentke? Blagor enookemu v deželi slepih!
Manični depresivec. Pa kaj.
by Manični poet on Aug.02, 2010, under Manični poet
13. avgust 2010
Z manično depresijo ali bipolarno motnjo kot jo lepše imenujejo psihiatri, sem se prvič srečal kaka štiri leta nazaj. V tistem obdobju sem se intenzivno ukvarjal z meditacijami in prepričan sem, da je ravno to botrovalo spremenjenemu stanju zavesti …
Ne bi rekel, da sem drugačen. Ko mi bo nekdo razložil, kaj je normalno, bom lahko pojasnil, v čem sem drugačen od tega pojma. Sicer pa smo vsi drugačni, vsak na svoj način in vsak je popoln v tej svoji drugačnosti od drugih.
Ja, bile so ženske. Veliko njih. Pomenijo mi veliko, saj začinijo življenje, mu dajejo žensko energijo in ga popolnjujejo. Ženske dojemajo svet drugače kot moški in ravno združitev obeh polov dojemanja življenja lahko pripelje do čudovitih rezultatov. Težko bi našel neko stvar na ženski, ki mi je posebej všeč, saj vsaka izstopa na svoj način. Absolutno je pomembna fizična privlačnost, ta živalski nagon nam očitno tekom evolucije ni bil odvzet, a s starostjo raste tudi potreba po notranji lepoti, po nečem metafizičnem, nečem, kar je očem skrito.
Manična depresija je stanje duha, ki ti odpre dimenzije, ki jih “normalni” ljudje ne morejo nikoli doseči. Od privzdignjenega stanja zavesti, ko se počutiš kot bog, do najnižjih globin, ko gaziš po gnojnici, jo grgraš in ne veš, kako ven. Ljudje te dojemajo vsak po svoje, a najteže je prebroditi miselnost, da te imajo za manj vrednega.
Hospitalizacija je prisilno sredstvo, ki ga ne bi privoščil nikomur. Ponavadi te hospitalizirajo v maničnem stanju, saj po njihovem prepričanju ogrožaš družbo. Z močnimi pomirjevali te zbijejo na tla in poskrbijo, da ostaneš tam. Nebogljen, nenevaren. Brez pravih prijateljev in družine ne bi šlo, še posebej ko prideš ven. Ključno je spoznanje, da nisi nič drugačen, da si enakovreden drugim in da si ravno zaradi svoje izkušnje močnejši.
Po hospitalizaciji ti določijo psihiatra, katerega ključna naloga je, da predpisuje zdravila. V mojem primeru stabilizatorje razpoloženja (litij) in antidepresive. Postopoma se doza zmajšuje. Do prave psihoterapije je pri nas težko priti, razen samoplačniško, kar je sramotno. Sploh v času, ko vedno več ljudi potrebuje tovrstno pomoč.
Ko prideš do spoznanja, da si še vedno sposoben normalno funkcionirati v svetu in da si sposoben iz sebe narediti nekoga, se počutiš, kot da bi se ponovno rodil. Mene je rešilo pisanje. Od tam naprej je šlo samo še navzgor. Najprej prva knjiga, pa lastna založba, pa razširitev dejavnosti. Delo dejansko krepi človeka in ga osvobaja. Pozabiš na probleme in se zaveš, da si živ. “Delo je molitev” pravi napis v nekem ašramu v severni Indiji, medtem ko dobro znani guru Sai Baba pravi: “Roke, ki delajo, so vredne več od tistih, ki molijo.”
O manični depresiji in ostalih psiholoških boleznih se govori premalo. Sploh bi morali o tem več govoriti ljudje, ki te “bolezni” doživljajo in preživljajo. Sam sem se hitro odločil, da se ne bom skrival, delil svojo zgodbo z več mediji in napisal knjigo o svojem življenju z manično depresijo, ki bo izšla avgusta letos. Razpravljanje o tovrstnih stvareh je ključno za boljše razumevanje in destigmatizacijo. A v družbi, ki homoseksualce še vedno obravnava kot drugorazredne državljane in izrodke družbe, je to sila težko. Ne pa nemogoče.
Knjiga Manični poet izide 13. avgusta 2010. V prednaročilu jo lahko naročite na spletni strani založbe Manični poet.
Trpljenje kar tako ali vsaj naj svojo prtljago nosi sam!
by Manični poet on Jul.27, 2010, under Razmišljanja
Sem zadnje čase spet obkrožen z ljudmi, ki trpijo. Kar tako. Da bi se smilili. Drugim in sebi. Ker vem, da se vas bo kar nekaj spoznalo v tem postu, vas prosim, da ne reagirate čustveno in niste užaljeni. Naj vam bo tale zapis v vzpodbudo …
Ne vem zakaj, a ljudje smo taka bitja, da radi rinemo v težave. Naš mazohistični bit nas tlači v situacije, v katerih se počutimo slabo, med ljudi, ob katerih se počutimo slabo, v službe, v katerih se počutimo slabo … Sociologi pravijo, da je čovek samodestruktivno bitje. Hiter pogled na dogajanje po svetu temu pritrjuje, a sam sem še vedno prepričan, da je upanje za sodobnega človeka.
Ne glede na to, kako dobri smo po srcu in kako radi bi delili to dobroto, kruta resnica je, da ne moreš pomagati drugemu človeku. Vsak mora sam nositi svojo prtljago, ki si jo je nabral skozi to in prejšnja življenja ter od svojih prednikov. Bojda se geni prenašajo skozi šest generacij. Pomislite torej, koliko karme, poleg svoje, nosite na ramenih. Kakorkoli. Vsak si lahko pomaga le sam. Najlažje tako, da sebi prizna, da ima probleme, jih ozavesti, najde vzrok za njih in začne reševati. Pot je dolga, luknjasta in polna ovir in večkrat se počutiš, kot bi z ožuljenimi nogami hodil po razbitem steklu. Kdo bo prehodil to pot namesto tebe? Bom jaz? Bodo tvoji prijatelji, znanci, sorodniki? Ni sramota prositi za pomoč, a patetično je prositi za pomoč, ko je ne potrebuješ! To je izkoriščanje. To je parazitstvo. Črpanje energije od nekoga, ki jo potrebuje ravno tako, kot mi.
Delitev problemov z drugimi je včasih koristna, da si olajšaš dušo. A večkrat s tem nehote prenesemo probleme na sočloveka, ki nam želi pomagati. Zdaj nismo slabe volje samo mi, ampak še ljudje, ki nas imajo radi. In kaj smo dosegli? Energijo okolice smo spravili na svoj nivo. Jo znižali in umazali. In zdaj lahko funkcioniramo. Pa res lahko? Ne bi bilo bolje, da bi poskusili dobiti nekaj pozitivne energije, namesto da širimo negativno?
Najprej moraš rešiti sebe, šele potem lahko pomagaš drugim. Osnovna napaka človeka je, da se najprej loti reševanja problemov drugih, šele nato svojih. Če sploh. Zakaj? Ker radi trpimo. Ker je dober občutek, če se okolici smilimo. Ker dobimo pozornost. In pozornost je, če priznamo ali ne, naše gorivo. Dviguje nam samozavest, nam hrani ego in omogoča, da po ulici hodimo z dvignjeno glavo. Naj prvi vrže kamen tisti, ki ne potrebuje pozornosti. Naj mu sledijo tisti, ki trdijo, da jih ne gane, kaj o njih misli okolica. Ljudje smo pač družabna bitja in sami težko prosperiramo, ne glede na to, kako se trudimo. Mar ni konec koncev tudi jebesemeni poza namenjena zgolj zbujanju pozornosti? Pokazati, da si nadčlovek. Da si presegel sivino povprečnosti …
Skratka. Poskusimo rešiti sebe in ko bomo pripravljeni, širimo pozitivno energijo na druge. Nalezljiva je, zato ne bo težav z oddajanjem. Topla je, mehka in diši, zato ne bo težav s sprejemanjem. In svet bo lepši kraj. In jaz bom lažje spal.
Sedim v kavarni sredi mesta
by Manični poet on Jul.25, 2010, under Poetry
sedim v kavarni sredi mesta
v ustih napol pogorela cigareta
pred mano prazen vrček piva
gledam v oblačno nebo
in čudna glasba mi odmeva v glavi
ozrem se levo
dve prsati mladoletnici
spogledujeta se z mano
mi mežikata in se hihitata
pogledam desno
mlad zaljubljen parček
poljubljata se in božata
in si šepetata sladke laži
ugasnem cigareto
in v glavi zavrtim glasbo nazaj
pokličem natakarja
in naročim nov vrček piva
še enkrat pogledam desno
malo dlje kot prej
izostrim pijani pogled
malo utišam glasbo in ustavim čas
za trenutek pozabim dihati
ko me prevzame tvoja lepota
božanska milina obraza
snežnobel nasmeh
ki ga objemajo svetloroza ustnice
pogledaš levo
čas še vedno stoji
ljudje kot brezbarvni kipi
ko se požirava z očmi
in pijeva iz čaše trenutka
našobiš svetloroza ustnice
in mi pošlješ poljub
vidim ga kako lebdi nad sivimi glavami
preden se mi nežno dotakne obraza
in se razblini kot milni mehurček
spet zaslišim glasbo
nežnejša je kot prej
bolj živega odtenka in drugače diši
sive glave se obarvajo
ko počasi pogledaš stran
opazujem svetloroza kotička
ki se pomikata proti ličnicama
ko dvigaš kozarec
ga nežno podržiš pred obrazom
častiš njega vsebino
in jo počasi izpiješ
sedim v kavarni sredi mesta
in prižigam novo cigareto
pred mano poln vrček piva
gledam v živomodro nebo
in simfonija mi odmeva v glavi
Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse drek, kar smrdi …
by Manični poet on Jul.25, 2010, under Razmišljanja
Sem napisal te dni en post. O mestnih redarjih. O ljubljanskih rangerjih in njihovem šerifu. Pa sem prespal nekaj dni, prekrokal noči in po zmačkanem premisleku prišel do naslednjih spoznanj …
1.) Ni vse tako slabo. Roko na srce, Jankoviću je uspelo preobraziti Ljubljano v všečno, simpatično in ljubko mesto, v katerem se počutiš domače in varno.
2.) Župan drži besedo. Kar reče naredi. Včasih preko trupel, ampak delo se konča tako kot se mora.
3.) Njegov odnos do meščanov je unikaten. Vsakodnevno ga lahko srečaš v coklah in polo majčki, kako pozdravlja ljudi, pobira smeti ali samo preverja, kako je urejeno njegovo mesto.
4.) Kljub njegovemu očetovskemu odnosu, ni dobro biti njegov sovražnik. Janša bo na tapeti dokler bo tlačil zemljo. A župan trdi, da je prav J. J. tisti, ki sovraži. On ne mara. On je people-hater. On je antijunak.
5.) Denar je še vedno pomembno gonilo rodbine Janković. Ob vsakem projektu mora imeti rodbina kaj od tega. Pa naj gre za evre, stanovanja ali zemljišča.
6.) Najlepše mesto na svetu. Morda. A tudi najdražje. Ne samo zaradi mestnih rangerjev, tudi zaradi cen kave, piva, odvoza smeti, dobička VO-KA in ostalih javnih podjetij.
Kakšen je bil Zoran Janković kot župan, bo pokazal čas. Dejstvo je, da bo v zgodovino ostal zapisan kot najbolj priljubljeni župan vseh časov. A ljudem se je lahko prikupiti. Težje jih je pridobiti nazaj, ko izgubiš njihovo zaupanje … A župan bo poskrbel, da se to ne bo zgodilo. Toliko izkušenj in sivih celic že ima.
Zoran, vse dobro!
Mestni redarji ali Jankovića privatna vojska
by Manični poet on Jul.23, 2010, under Razmišljanja
Me kliče prijatelj. Redarji so mu nabil 417 evrov kazni. Razlog – bizaren, da je kaj …
Zgodba se je začela, ko ju je s kolegom ustavil policaj pri Križankah. In sta dobila kazen. 40 eur. Pa se pripelje mestni redar na motorju. Saj jih poznate, tisti naduvani modeli v bordo rdečih uniformah in s standardno oborožitvijo, ki jim pripada zaradi uspešno opravljenega 20-urnega usposabljanja. Izobrazba – zakaj?
In parkira redar zraven prijateljevega avtomobila. Tako blizu, da ni mogel vzeti dokumentov. In opozori redarja, če se mu zdi primerno, da je tako parkiral. Redar, vzvišen kakor je in po črki zakona, ki ji mora slediti zaradi uniforme in navodil svojega vrhovnega poveljnika, vzkipi in mu pribije kazen za nedostojno vedenje! To je en korak od napada na uradno osebo. Res je, nedostojno je opozarjati mestne rangerje na to, da so naredili kaj narobe. Na njihovem terenu jih ne bo nihče jebal! Kazen je temu primerna, pritožba bo tudi, verjemite mi.
Zadeva bo šla v medije in bo pred volitvami vroča tema. Mestna policija, ki jo gradi župan Zoran Janković, smrdi po nekih drugih časih. Ne po komunističnih. O ne. Po tistih drugih, skrajno desničarskih, ki so korakali po ulicah, prirejali parade, dvigovali desnico in pozdravljali svojega vrhovnega poveljnika. Janković je že izrazil željo, da bi po Ljubljani potekala vojaška parada, njegov odnos do tistih, ki mislijo drugače, pa je podoben desničarskim. Če nisi z njim, si proti. Če nisi z njim, nisi dostojen življenja v najlepšem mestu na svetu. Ki ga obvladuje parapolicijska armada.
Nisem prebivalec Ljubljane, kljub temu, da imam mesto rad in sem pol življenja preživel v njem. In kakor kaže, niti nočem biti. Janković ni moj župan. Njegove ideje niso moje ideje. Lepa in urejena Ljubljana je kot kaže res zgolj kulisa za ovčice, ki skrije nečednosti, ki se dogajajo za njo. In skrajni čas je, da se obelodanijo. Kdaj če ne zdaj? Kdo če ne mi?!?
Majhne stvari so tiste
by Manični poet on Jul.20, 2010, under Poetry
majhne stvari so tiste
ki te osrečujejo
ki ti ostanejo v srcu
in jih potegneš ven
ko sediš v samoti tišine
malo pivo in čips s papriko
cigaret ko zlezeš iz vode
toast s sirom in svežo baziliko
pogled na lep dekolte na mestni plaži
in nasmešek ki ti ga tako prijazno nameni
veverička ki skače po zelenem gozdu
pikapolonica na travi
pravi čaj v najljubšem lokalu
pogled na kičast vžigalnik
twit o novi rožasti oblekci kelnarce
majhne stvari so tiste
ki ti napolnijo dušo
te spremljajo kot mali paraziti
te delajo živega
dokler ne strohniš na lokalnem britofu
vrabček ki ti prileti na mizo
babičin jabolčni zavitek
kozarec ledene vode ob kavi z mlekom
sms prijatelja ki ga že dolgo čakaš
opoldanski film v klimatizirani kinodvorani
vonj sveže pokošene trave
jota s klobaso na vrhu hriba
kozarec svežega mleka
najljubša pesem na radiu
vožnja s kabrioletom po dežju
majhne stvari so tiste
ki res štejejo
ki jih boš odnesel s sabo
in jih nosil v nahrbtniku
ko boš hodil po neskončnih poljanah valhale.
Project Revelation ali kako smo spreminjali svet
by Manični poet on Jul.20, 2010, under Razmišljanja
Slavc je pršu, popoldne, deset do štirih.
Je reku: “Piknik bi mel”.
Sem reku: “OK. Kolk nas pa bo?”
“Pet … deset tisoč.”
Vedno sem bil velikopotezen. Tipični predstavnik levjega tropa, a s kompleksom boga in egom, velikim kot Kilimandžaro. Nekoč sem napisal knjigo. Rekel sem, da bom prodal 100.000 izvodov. Prodal sem jih 10 milijonov. Vse moje knjige so bile prevedene v 85 svetovnih jezikov, po zadnjem štetju pa so jih prodali 3 milijarde 600 tisoč in še nekaj. Moja zadnja – Biblija je dobra le kot podstavek za majavo mizo – je povzročila rušenje katoliške cerkve in predstavljala prvi korak k vnovični osvoboditvi človeštva.
Ljudje me večkrat vprašajo, če kaj obžalujem. Ko danes pogledam nazaj, v čas, ko sem imel 30 let in sem se odločil, da lansiram Project Revelation, si niti v sanjah nisem predstavljal, v kaj bo prerasel. Začelo se je tako preprosto in šlo je tako gladko, da smo se režali na ves glas, ko nam je uspel prvi preboj. Kot vsaka revolucija, se je začela s propagando – na internetu, na televiziji, na jumbo plakatih, v nabiralnikih ljudi, pa v knjigah, kasneje v njihovih sanjah, mislih … na koncu smo jih prepričali, da je svet, v katerem živijo, zgolj iluzija, matrica, da je resnica, ki jim ji prodajajo, pokvarjena in predraga. Odprli so oči in prva stvar, ki so jo videli, smo bili mi. Ni šlo za klasično propagando, da ne bo pomote. Šlo je za selektivno prebujanje. Večina ljudi ni nikoli dojela, da je v oglasu ali v knjigi ali na priljubljeni spletni strani kaj drugačnega. Nekateri pa so.
Na začetku nas je bilo šest. Naš namen ni bil spreminjati sveta kar tako, naš namen ni bil rušiti sistema. Želeli smo zasaditi seme, ki bi vzklilo, ko bo prišel čas in sprožilo rušenje starega, neuporabnega, preživetega sistema. A tega nismo želeli storiti na silo. Hoteli smo, da ljudje sami pridejo do spoznanja, da se lahko, da se mora živeti drugače. Bili smo jebeno uspešni pri svojem početju. Po dveh letih nas je bilo 2.000, po osmih 20.000. Leta 2030 smo imeli pravo malo vojsko ljudi, ki so nam pomagali spreminjati svet. Nismo želeli postati nova religija, a točno to se je zgodilo in to je vodilo v naš propad. Ne želim iti v podrobnosti, ker je še vedno precej boleče. Naš neuspeh je bil moj neuspeh. Propad naših sanj je bil propad mene kot človeka.
Danes pri svojih 60 in nekaj letih sedim na verandi svoje lesene hišice ob jezeru in pišem. Na starinski pisalni stroj. Pišem zgodbo o človeku, ki je želel spremeniti svet, da bi našel sebe. Mi je uspelo?
Tomčev knjižni kotiček: Umirajoča žival
by Manični poet on Jul.19, 2010, under Malo tistga, malo tega
Protagonist romana Umirajoča žival (The Dying Animal) je ostareli profesor David Kepesh, ki pri svojih 62 letih še vedno hrepeni po mladih ženskih spremljevalkah. In ravno njegov poklic mu omogoča, da to hrepenenje nahrani. In tako ljubimka s svojimi študentkami, dekleti sredi dvajsetih let svojega življenja.
Dokler ne spozna Consuelle Castillo, 24-letnega kubanskega dekleta, katere velike čvrste prsi postanejo Davidova obsesija. Odkar jih prvič vidi v učilnici, pod tenko svileno bluzo, jih želi gnesti, ljubkovati, ležati na njih ali jih samo gledati. Obsesija počasi preraste v razmerje, v katerem imajo Consuelline prsi še vedno osrednjo vlogo.
Kljub temu, da David, kot eden od glasnih zagovornikov seksualne revolucije v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, nima predsodkov v spolnosti, ga na koncu ravno ta obsesija, ta močna želja po mladem, živem mesu, to freudovsko čaščenje Consuellinih prsi žene v propad. Prav to, kar ga je ohranjalo živega, mladostnega, ga pripelje do spoznanja, da je pravzaprav starec, ki ga njegova mlada Šeherezada lahko v vsakem trenutku zamenja za enega od mladih, bogatih konkurentov. Njegova obsedenost preraste v strah, njegov strah v blaznost.
David nas skozi svoja dejanja, še bolj pa skozi razmišljanja popelje skozi začetke ameriške seksualne revolucije, skozi rušenje tabujev in iskanje izpopolnitve. Popelje nas v čas osvobojenja človeške duše od ozkoglednih cerkvenih naukov, ki človeka omejujejo in mu ne dovolijo izraziti svojega bistva in doseči razsvetljenja skozi seksualno eksperimentiranje. Človeka prikaže kot čuteče, hrepeneče bitje in ne kot ovco, ki slepo sledi samooklicanim pastirjem.
Hrvaška okupirala Slovenijo!
by Manični poet on Jan.02, 2010, under Malo tistga, malo tega
Na srečo le v spletni igri eRepublik …
Vse je res 001
by Manični poet on Jan.14, 2010, under Vse je res
Leave a Comment :Vse je res more...Vse je res 002
by Manični poet on Jan.15, 2010, under Vse je res
Druga epizoda najbolj zabavne slovenske informativne oddaje. Brez cenzure, brez reklam in brez nakladanja!
Erepublik: Slovenija vrnila udarec
by Manični poet on Jan.17, 2010, under Malo tistga, malo tega
Slovenske sile so v spletni igri Erepublik vrnile udarec Hrvaški in ponovno postavile Slovenijo na zemljevid sveta.
Reportaža z Zlate lisice
by Manični poet on Jan.17, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment :smučanje, tina maze, zlata lisica more...Vse je res 003 – Vrnitev Tihija
by Manični poet on Jan.18, 2010, under Vse je res
Tretja epizoda najbolj sproščene informativne oddaje v slovenskem medijskem prostoru.
Vse je res 004 – Ulični trubadurji
by Manični poet on Jan.19, 2010, under Vse je res
Četrta epizoda priljubljene informativne oddaje Vse je res …
Vse je res 005 – Lepotica dneva
by Manični poet on Jan.20, 2010, under Vse je res
Peta – in najbolj vroča doslej – epizoda najbolj kul informativne oddaje pri nas.
Vse je res 005 – Lepotica dneva
by Manični poet on Jan.20, 2010, under Vse je res
Peta – in najbolj vroča doslej – epizoda najbolj kul informativne oddaje pri nas.
Vse je res 006 – Operacija Zokijev anus
by Manični poet on Jan.21, 2010, under Vse je res
Leave a Comment :joške, Vse je res more...Zaposlitveni kotiček: Kako najti službo?
by Manični poet on Jan.21, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment :adecco, delo, služba, zaposlitev more...Vse je res 007 – Janez v Jenni
by Manični poet on Jan.22, 2010, under Vse je res
Leave a Comment :Vse je res more...Sproščeni Revive Party
by Manični poet on Jan.23, 2010, under Malo tistga, malo tega
Sproščenke in sproščenci, vabljeni v petek, 29. januarja 2010 v bar Jež na Poljanski cesti v Ljubljani. Začetek okoli 19. ure, za hrano in pijačo bo poskrbljeno!
Tisti, ki ste na Facebooku, se RSVP-jajte na temle linku, ostali pa pač pridite in prinesite s sabo veliko dobre volje …
Vse je res 008 – Aufbix, hudiča ven!
by Manični poet on Jan.25, 2010, under Vse je res
Leave a Comment :Vse je res more...2. poglavje – Moja resnica
by Manični poet on Jan.25, 2010, under Manični poet
Najprej začneš videti več. Potem slišiš več. In nazadnje čutiš več. Posledično se začneš čudno obnašati. Izgubiš stik z realnostjo in ko se vse skupaj pomeša z domišljijo, nastane kaos. Ne moreš več normalno funkcionirati na nobenem področju. Govoriš nerazumljive stvari, zdi se ti, da si del nekega višjega načrta. Božjega plana.
Najprej se ljudem zdiš rahlo čuden, a ker imajo dovolj svojih problemov, se ne ukvarjajo preveč s tem. Ko vidijo, da stanje zamaknjenosti traja, se ti začnejo izogibati. To je prvinska človeška reakcija. Na probleme drugih, na njihovo negativno energijo, reagirajo tako, da se odmaknejo. S tem ni nič narobe, to je človeško. Nato se najde peščica, ki ti vendarle hoče pomagati. Najprej ti svetujejo, da manj pij, pa da manj delaj, pa da nekah kaditi travo, pa da manj žuraj, pa da manj zapravljaj and on and on and on … Poslušaš jih, a ker je tvoj svet tako daleč od njih, se ne moreš vrniti. Poskušaš, a se ne moreš.
Preteče še nekaj časa in pojavijo se prvi pozivi k strokovni pomoči. Nekdo pozna nekega psihiatra in ti greš tja, da vidiš če lahko pomaga. Vrta in vrta vate, ti spotoma omeni, da imaš verjetno disleksijo in ko pride do otroštva, zablokiraš. Ne gre več naprej, hard disk se izklopi in nastopi moreča tišina. Prideš drugič, tretjič, petič. Omeni ti možnost tablet. Nehaš z obiski in se odločiš, da si boš pomagal sam. Pa ne moreš.
Ko tvoji najbližji vidijo, da propadaš, se poslužijo zadnje možnosti. Verjamem, da je zadnja stvar, ki bi jo želel svojemu otroku, da se znajde za rešetkami psihiatrične bolnišnice. A ko ne vedo več kam, se odločijo za skrajno možnost. S solznimi očmi opazuješ, kako se za teboj zapirajo vrata, medtem ko te dva silaka vlečeta proti sobi, ki bo tvoj dom naslednjih nekaj dni. Niti posloviti se ne moreš.
Začnejo te filati z zdravili. Najprej s konkretnimi. Haldol je zelo priljubljen. Se spomnite kakega filma, v katerem prikazujejo norišnico in v njej polno zombijem podobnih pacientov, ki se slinijo, spuščajo nenavadne glasove in vlečejo eno nogo za sabo. To ti naredi haldol. Tako močno pomirjevalo bi morali prepovedati. Nato začnejo z blažjimi. Antipsihotiki, pomirjevala, stabilizatorji in da ne bi padel v depresijo še antidepresivi. Telo baje potrebuje nekaj mesecev, da si opomore od enormne količine zdravil, ki jih je sprejelo vase. A ker poskrbijo, da jih jemlješ tudi, ko prideš na prostost, se nikoli zares ne očisti sranja.
Pravi prijatelji se počasi vrnejo, a te gledajo drugače. Vidi se v očeh. Ko si enkrat noter si zaznamovan. Samo čakajo, da se boš spet začel obnašati nekonvencionalno, da ti bodo lahko rekli nekaj kot: “Bi šel spet rad noter?” Strašijo te. Ne želijo te, a te. Kolektivna zavest je usmerjena v idejo, da spet propadaš. Strah jih je in njihov strah izkrivlja realnost in jo pelje v smer pogube. Skušaš jim dopovedati, a so gluhi. Skušaš jim pokazati, a ne vidijo. Zdaj se odmakneš ti. V samoto in tišino. Če si srečen, začneš ustvarjati. Če nimaš te sreče, se ubiješ. Srednje poti ni.
(odlomek iz knjige Življenje maničnega depresivca)
1. poglavje – Stanje zamaknjenosti
by Manični poet on Jan.26, 2010, under Manični poet
Prvič sem mi je zgodilo na neki meditacijski delavnici. Po nenavadnem prvinskem obredu, pri katerem smo v krogu klečali na tleh in ponavljali mantro OM, se mi je odpeljalo. Vstal sem, odprl oči in bebavo pogledoval po bližnjih obrazih. Nisem vedel kje sem, nisem vedel kdo so ti ljudje. Delal sem se da je vse v redu. Ko sem stopil ven, sem ugotovil, da ne vem, kateri je moj avto. Edini bel polo na jebenem parkiriču, jaz pa ga ne najdem. Ko se končno privlečem do njega, ugotovim, da ne znam voziti avtomobila! Jebemti! Nekako mi le uspe, a avto nagaja, ne vžge. Počasi se cjazim do ceste, kjer ubogi polo izdihne in obstane sredi ceste. Ugasnem avto in obsedim kot kamen. Nives – moja takratna punca – me useka okoli ušes in začne kričati. Zdramim se, jo zmedeno pogledam in stopim iz avta. V roke vzamem mobitel in hočem poklicati fotra. Gledam v ekran ko brskam po imeniku, a ne vem, katero ime poklicati. Končno iz zakotnega dela možganov privlečem spomin, da je shranjen kot “Padre” in ga pokličem. Poslušam ga, a ne vem kaj govori. Prekinem zvezo in kličem avtovleko. Pride v kakih 15 minutah in odvleče moj avtomobil do najbližjega servisa. Ko sedim poleg voznik, sem tiho. Bebavo zrem skozi vetrobransko steklo in se sprašujem, kaj za vraga se dogaja.
Ko se pripeljemo do servisa AC Kondor na Letališki v Ljubljani, je tam že Nivesina mama, ki naju čaka, ne vedoč, kaj se z mano dogaja. Prisedem v avtomobil in nadaljujem s svojim bebavim početjem. Prideva domov, slečem se in se uležem v posteljo. Nives me nekaj sprašuje, a ne odgovarjam. Okamenel sem, totalno otopel, mrtev. Grozen občutek, a ni kaj storiti. Tisti trenutek si in te ni.
V službi je bilo malo bolje, a vseeno je prihajalo do manjših epizod, med katerimi nisem videl, kaj piše na ekranu, ali pa si nisem mogel zapomniti enostavnega navodila. Bil sem prestrašen, moje komunikacijske sposobnosti so bile na dnu.
Zadeva je trajala nekaj dni in Elena, vodja meditacijske skupine, se je končno odločila, da je treba nekaj storiti. Poslala me je k bioenergetičarki Pini, ki deluje v ljubjanjskih Murglah. Moram priznati, da mi je pomagala, čeprav me je tudi pošteno oskubila, saj sem odšel kar z nekaj pripomočki, ki naj bi pomagali odganjati negativne energije. Kakorkoli, počutil sem se bolje, zato se s tem nisem obremenjeval.
Bolje? Ha! Počutil sem se odlično. Obrat za 180 stopinj. Od pekla do nebes. Naenkrat se mi je zdelo da lebdim, da ni nerešljivih nalog. Čutil sem povezanost z vsemi in ljubezen do vseh. Govoril sem počasi in modro, kot da prihaja nekje iz notranjosti. Slišal in videl sem več, čutil sem stvari, za katere prej sploh nisem vedel, da obstajajo. Počutil sem se kot bog. In bil sem. Vsak dokler je trajalo …
(vzeto iz knjige v nastajanju Življenje maničnega depresivca)
3. poglavje – Kruta vrnitev v resničnost
by Manični poet on Jan.27, 2010, under Manični poet
Ko je stanje “razsvetljenja”, kot ga je imenovala Elena, minilo, sem se vrnil v resnični svet. Kasneje sem se večkrat spraševal, kaj je temu botrovalo. Na koncu sem prišel do ugotovitve, da svet enostavno ni pripravljen na takšne ljudi. Ne zdiš se jim normalen. Preveč srečen si in premalo se sekiraš. “Življenje je vendar kruto in neizprosno, zato si že izbriši pofukani nasmeh z obraza,” si mislijo. A tega ne rečejo. Kolektivna zavest prijateljev te vrže nazaj na tla. Nezavedno se trudijo, da bi te spravili nazaj na njihov nivo.
Nekaj je treba vedeti o energetskih nivojih. Živa bitja lahko razumemo samo vibracijo, ki je enaka ali nižja od naših. Ko nekaj deluje na višji vibraciji, tega ne zaznamo. Znanja višje vibracije ne razumemo in sporočil ne slišimo. To je varnostna zanka, ki preprečuje, da bi višje znanje prišlo v napačne roke in bilo zlorabljeno. Sam sem trdno prepričan, da ravno zaradi sistema vibracij lahko obstaja več svetov na istem prostoru v istem času. Ker delujejo na različnih vibracijah, se ne morejo srečati. Lahko, da se popolnoma motim, a nekaj mi govori, da je tako.
Kakorkoli. Ko se vrneš v resnični svet, si najprej želiš nazaj. Lepo je bilo in ti se sprašuješ, zakaj ti je bilo to darilo vzeto. Najprej kriviš sebe, nato kriviš druge. To je ključna napaka človeške osebnosti. Ko začneš kriviti vse okoli sebe, vključno s sabo, se izgubiš. Odmakneš se od jedra problema. Pozabiš, da si kriv sam. Nihče drug ne more biti kriv za tvoje težave. In nihče drug jih ne more rešiti namesto tebe. Lahko ti pomagajo, lahko te usmerijo na pravo pot, a prehoditi jo moraš sam.
Ko ugotoviš, da se stanje blaženosti ne bo kar tako vrnilo, uporabiš vse metode, ki jih poznaš. Meditiraš, moliš, prosiš in na koncu kričiš. A vse je zaman. Na silo ne gre. Nato pride druga faza. Maščevanje. Iščeš krivce in jim jasno pokažeš, da se s tabo ne morejo zajebavati. Skregaš se s starši, ker te niso razumeli, skregaš se s prijatelji, skregaš se v službi. Na koncu se odmakneš od sveta, saj te nihče ne razume. Kako bi, če pa nikdar niso doživeli tega, kar si doživel ti? Slepi so in gluhi, ti pa si videl resnico.
Ko mine druga faza pride tretja. Obžalovanje. Začneš se opravičevati. Najprej na blogih, nato po mailih, pa po telefonih in na koncu še v živo. Sprejmeš možnost, da morda nisi doživel razsvetljenja, ampak le začasno norost. Dopoveš si, da si srečen, da ni bilo huje in da si se vrnil, preden je bila storjena večja škoda. Zahvališ se prijateljem, da so ti stali ob strani in priznaš, da so imeli prav.
V četrti fazi si priznaš, da je bila resnica le iluzija. Smejiš se idejam, ki so se ti še pred nekaj tedni zdele povsem otipljive. Vrneš se v majo, svet prividov, in živiš naprej življenje otopelosti in stremiš k iskanju začasne zadovoljitve. Včasih se ti zazdi, da si srečen, a globoko v sebi veš, da je to le približek prave sreče, ki jo čutiš s celotnim bitjem.
4. poglavje – Iztok
by Manični poet on Jan.28, 2010, under Manični poet
Ko sem pisal o svoji prvi epizodi, sem pozabil omeniti pomembno osebo. Res velikega človeka. Ne toliko, da sem ga pozabil omeniti, kot to, da se mi zdi, da si zasluži celotno poglavje. Konec koncev je eden najboljših ljudi, ki so kadarkoli prečkali mojo življenjsko pot.
Iztoka sem spoznal neko poletno popoldne, ko se je Nives odločila, da je čas, da spoznam njenega očeta. Pripovedovala mi je o tem, da je drugačen in mi dala vedeti, koliko ji bo pomenilo, če me bo sprejel. Skrbi so bile odveč. Ujela sva se v trenutku, ko sva se videla. Zdel se mi je znan. Kot bi ga nekje že videl. Čutil sem, da sva povezana na nekem višjem nivoju.
Pogovarjali smo se več ur. O tem in onem, o resničnem svetu in duhovnosti. Kmalu mi je bilo jasno, da se je Nives navdušila za duhovnost zaradi njega. Ne poznam človeka, ki bi doživel toliko kot Iztok. Dobrega in slabega. In po vsem tem izražal tako neverjetno mirnost, kot da je pobraten z vsem svetom. Toliko modrosti, zbrane v enem telesu, še nisem videl, zdaj pa sem imel priložnost, da iz nje pijem in z njo polnim svoj neskončni bazen radovednosti.
Iztok je fizično precej velik in človek se ga hitro ustraši. Njegova pojava izraža strogost in milost hkrati. Takoj ti da vedeti, kdaj si prestopil mejo. In pri tem se mu niti ni potrebno posluževati verbalnega izražanja. Deluje na višjih frekvencah, početje ljudi mu je tuje, a jih razume. Vidi celotno sliko in jo sprejema. “Vreme ne more biti slabo,” mi je nekoč dejal. “Vreme je.” In ko sem bil slabe volje, mi je enostavno rekel: “Spusti banano”. Šele kasneje sem se popolnoma zavedel, kaj je s tem želel povedati. Ne, ne bom vam izdal. Ugotovite sami. A povem vam, da nima prav nobene zveze s sadjem.
Vedno je stal na realnih tleh. Ne glede na vse znanje, ki ga je premogel, vse izkušnje, ki jih je nosil v sebi in vse, kar je videl v svojem življenju. In ne samo to. Znal te je tudi postaviti na realna tla. Takoj ko sem zaznal, da grem pri njem dlje in lahko povem več, me je potegnil nazaj. Ko se um odpre in zavore padejo, hitro pridejo na plano radikalne ideje in takrat potrebuješ nekoga, da te strezni in vrne v resnično življenje. Iztok je bil v tem mojster. Samo en pogled, ena beseda ali ena kretnja z roko je bila dovolj, da te je utišal in pomiril.
Nekoč smo delali meditacijo, pri kateri se je bilo potrebno jokati. Ste kdaj poskušali jokati kar tako, na suho? Verjemite, da ni enostavno. Ok, pomisliš na nekaj žalostnega, a problem je v tem, da se je potrebno v zamisel vživeti, drugače ne bo nič. Razmišljal sem o raznih stvareh, o ljudeh, ki so umrli, o težkih časih iz mladosti … nič. Pomislil sem na to, da je umrl moj oče. Nič. Za kratek trenutek sem se zamislil in pomislil. Ja, uganili ste. Začel sem jokati kot dež. Naenkrat se je usulo iz mene kot plaz. Ves gnev in jeza, ki sta se nabirala v meni dneve in mesece in leta. Še nikoli nisem jokal tako globoko, tako iz sebe, kot tisti dan. Na dan, ko je umrl Iztok. Vsaj v moji glavi.
(iz knjige Življenje maničnega depresivca)
Chapter 0 – Prefix
by Manični poet on Jan.28, 2010, under The Life of the Manic Depressant
My name is Jaka and this is my story. Without censorship, without beautification, without the bullshit. Everything that is written on these pages really happened. It doesn’t really matter if it happened for real or just in my sick mind. It was real to me. And for people around me. After they finish the book some people will understand me more, and some won’t want to see me ever again. It doesn’t matter. The truth has to see the light. My truth. The truth of the Manic Depressant.
Naked News 001 – Da Beginning
by Manični poet on Jan.30, 2010, under Razmišljanja
Leave a Comment :Naked News more...Ulični trubadurji 004
by Manični poet on Jan.31, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment :glasba, ljubljana, trubadurji, ulica more...Big Brother Ljubljana
by Manični poet on Jan.31, 2010, under Malo tistga, malo tega
Sem se danes sprehajal po Ljubljani in opazil, da je prepredena z večjimi in manjšimi kamerami. Je že tako, da se počutimo bolj varne, če vidimo kamero ali pa policista, a po drugi strani to kaže, kako nevarno je mesto.
In vse to, ko sem že mislil, da se bomo odvadili zaklepati vhodna vrata …
Vse je res 009 – Sproščeni
by Manični poet on Feb.01, 2010, under Vse je res
Leave a Comment :Vse je res more...5. poglavje – Depresija
by Manični poet on Feb.01, 2010, under Manični poet
Ko stanje “blaženosti” mine, ponavadi nastopi depresija. Kot sem omenil že v enem od prejšnjih poglavij. Hočeš nazaj. Hočeš biti tak, kot si bil, a ne veš kako. Vibracije se ne da dvigniti na silo. Ponavadi je rezultat ravno obraten.
Padaš globlje in globlje, a problem je v tem, da je dno zelo zelo globoko. Ko prideš do dna, si na nek način zmagal. Ne gre več nižje, zato je edina možnost, da se ti sreča obrne in se začneš vzpenjati. Občutek je skrajno prijeten.
Obdobje, ko lezeš iz dreka, je ena najboljših stvari, kar jih lahko doživiš. Z veseljem bi opisal občutek, a to bi bilo približno tako, kot bi želel opisati orgazem ali pa zvok ploska ene roke. Skratka, morate doživeti, da bi videli.
A preden prideš do faze, ko se spet začneš vzpenjati po lestvi, lahko minejo tedni, meseci ali pa celo leta. Nekateri nikoli ne prilezejo ven. Enostavno ne zdržijo pritiska teme, ki je neznosen. Predajo se in odločijo, da izstopajo iz igre, ki se ji reče življenja. Kdor ni nikoli poskusil ali pa vsaj pomislil na to, nima pojma, koliko moči in volje je potrebne, da storiš samomor. Gre za dobro pretehtano odločitev. Malokrat je samomor spontana, impulzivna odločitev. V večini primerov akter dobro premisli kdaj, kako in zakaj bo to storil. Zavedati se moramo, da je poskus samomora velikokrat le klic na pomoč. Ko si depresiven je skrajno težko prositi nekoga za pomoč, kaj šele, da bi si pomagal sam. Nemočen si, počutiš se popolnoma nesposoben, nedružaben in tvoja samozavest je na psu. Verjetnost, da boš v takšnem stanju duha zbral toliko energije, da nekoga pogledaš v oči in ga prosiš, naj ti pomaga, je približno takšna, kot bi se sredi sončnega dneva postavil na travnik in čakal, da te zadene strela. Možno je, ni pa preveč verjetno.
Nekoč sem v neki kolumni zapisal, da je depresija pičkin dim v primerjavi z manijo. Morda ni čisto tako, a dejstvo je, da manijo zaznamuje odsotnost dojemanja resničnega sveta, medtem ko je pri depresiji to dojemanje prekomerno intenzivno in skrajno izkrivljeno. V negativno smer. Rineš. Gaziš. Serješ kri. Žreš drek. Ni sonca. Ni lune. Ni smeha. Ni solz. Ni erekcije. Ni libida. Ni divjih misli. Včasih sploh ni misli. Spiš. Ješ. Serješ. Ležiš. Ne da se ti nikamor. Kenslaš frende. Najprej po telefonu. Skenslaš si chat na gmailu. Ne greš več na facebook. Ne pošiljaš več for po mailu. Ne oglašaš se ne telefon.
Ponavadi je zima. Mraz je in temno je. Takrat najraje pride. Odsotnost sončne svetlobe te zjebe. Razmišljaš. Rad bi se izvlekel iz tega. Rad bi končal zadevo. Hočeš ven. Pomisliš. Ja … pomisliš. Štrik? Ne. Pištola. Nimam. Most? Strah me je višine. Tablete? Zna biti precej boleče. Plin … Zapreš oči. Bojiš se. Bojiš se umreti. A sprva si ne priznaš. Zaželiš si. Ja. Želja je močna zadeva. Zaželiš si, da se ne bi zbudil. Ne moreš se ubiti, a nočeš živeti. In nevede narediš prvi korak. Drobcen, čisto tih glasek ti zašepeta na uho. Majhna, miniaturna misel. Če nisi za eno, si za drugo. Nočeš umreti. Nočeš umreti. Z negacijo samega sebe dokažeš, da si še homo sapiens. Da si sposoben sproducirati eno intelektualno misel. Da si živ. Fukneš tablete v sekret in potegneš vodo. S prsi se ti odvali kamen. Drugi korak. Pogledaš skozi okno in vidiš sonce. Ni ga. A ti ga vidiš. Sveti samo zate. Stopiš ven. Na balkon. Na travo. Bos. Začutiš travo pod nogami. Pika. Vdira se. Zamižiš … Zapiha veter. Zapiha veter.
(iz knjige Življenje maničnega depresivca)
Sem rekel, da jo bom napisal. Pa sem jo!
by Manični poet on Feb.03, 2010, under Razmišljanja
Nekoč sem rekel, da bom napisal knjigo. “Ah Tomc, kaj vse si rekel,” so dejali. Sem bil tiho in sem pisal. Danes se lahko pohvalim s knjigo v tisku, pesniško zbirko na čakanju, medtem ko že pišem drugi del prve knjige in še eno , bolj avtobiografsko knjigo.
Kot vsak mladi pisatelj sem se najprej obrnil na naše vrle založbe. Poln elana in pričakovanj. In tam te prvič postavijo na realna tla. Najprej z odstotki. Sprva misliš, da boš dobil, ne vem, pol od prodane knjige. Hahahaha. Jok brate, odpade. 5-8 posto. To pomeni, da od knjige, ki stane 20 eur dobiš jebeni evro. Ni niti za kavo. Večji problem je v tem, ker te ne jebejo. Enostavno te ignorirajo, kot da te ni. Poslal sem vsem založbam, dobil pa odgovor le od Študentske založbe, in sicer, da bodo prebrali tekst v kakih treh mesecih. OK, saj ne gre za Vojno in mir. Pa sem čakal. In čakal. In čakam še zdaj.
Pred kratkim sem se odločil, da izdam knjigo sam. Brez šakalov, ki neupravičeno jemljejo provizije, brez velepomembnih založnikov, ki so polni samih sebe, samo zato, ker imajo kuharsko oddajo in so nekoč izdali knjigo, katere naslov spominja na nemške porniče, v katerih ščijejo en po drugem. Knjiga je že skoraj v tisku, marca jo bom imel v rokah in kmalu zatem bo na voljo tudi na knjižnih policah slovenskih knjigarn. Potem sledi prevod in osvajanje tujine. Lahko ne bo, a prepričan sem vase.
Še eno stvar sem si zastavil. Odprl bom založbo. Manični poet. In v slogu fair tradea bo plačevala pošteno. Že zdaj oznanjam vsem avtorjem, da bodo dobili najmanj 20 odstotkov honorarja in da ne bodo pošiljali tekstov zaman. Iskali bomo mlade, še neuveljavljene avtorje, s svežimi idejami in z željo, da naredijo kaj iz sebe in širijo svoje besede po svetu. Izdajali bomo prozo, poezijo, dramatiko, karkoli.
Kot je nekoč rekel Eminem: “Sucess is my only mutherfucking option, failure’s not!” See you around …
Chapter 1 – My First Time
by Manični poet on Feb.04, 2010, under The Life of the Manic Depressant
First time it happened to me during a meditation workshop. After unusual primal ceremony during which we were kneeling on the ground repeating mantra OM I lost it. I stood up, opened my eyes, and looked around with a stupid look on my face. I didn’t know where I an, I didn’t know who these people were. I pretended everything is just fine. When I stepped out of the building I realized I don’t recognize my car. The only white Polo on on the fucking parking lot and I can’t find it! When I finally concentrate and manage to get to the car I realize I can’t drive it! Fuck me! Somehow I finally start the car, but it’s busted and it won’t start normally. I slowly lurk to the main road where poor Polo finally surrenders and dies in the middle of the road. I seat still stone cold . Nives – my former girlfriend – slaps me and starts screaming. I wake up, look at her confused and step out of the car. I take my cell phone and try to call my father. I’m looking at the screen while I browse my phonebook but I don’t know who to call. Finally I remember my father is listed under “Padre” and I make a call. I’m listening to him but I don’t know what the fuck he’s saying. I hang up and call the road assistance. It comes in about 15 minutes and toes my car to the nearest car dealership. As i sit in the truck I don’t say a word. With a stupid expression on my face I look straight ahead wondering what the hell is going on.
We finally arrive at AC Kondor on Letaliska street in Ljubljana and Nives’es mother is already there waiting for us not knowing what is going on with me. I enter her car continuing my weird behaviour. We come home, I take my clothes off, and lie in the bed. Nives is asking me something but I’m not answering. I am stone cold, completely numb, dead. Horrible feeling but there’s nothing to do. At that moment you are and you are not.
Work was a little bit better but still I had occasional episodes. One time I couldn’t see what was written on a computer screen or I couldn’t remember a simple task. I was scared, my communication skills were down, my personality was shattered completely.
It lasted for a couple of days and Elena, the teacher of our meditation group sent me to a bioenergetic named Pina that worked in Murgle, Ljubljana. I have to admit it helped, although she also ripped me off as I left with quite a lot of gadgets that should help me with getting rid of negative energies. Anyhow, I felt better so I didn’t make much fuss about it.
Better? Ha! I felt great! 180 degrees turn. From hell to heaven. Suddenly I felt I was flying, and there is nothing that can stop me. I felt connected with everybody and everything and I loved it. I spoke slowly and wisely like it came from deep inside. I heard and I saw more, I felt things I didn’t even know they existed. I felt like god. And I was. At least while it lasted …
DAVID LOCKE LAUNCH PARTY
by Manični poet on Feb.05, 2010, under Malo tistga, malo tega
V petek, 26. februarja 2010, ste vsi toplo vabljeni v Kolovrateater (ob ljubljanski Stolnici) na zabavo ob izdaji 1. dela knjige Zgodba o Davidu Locku, trilogije, ki bo osvojila svet (Dan Brown, here I come 
Zabava se bo začela ob 19. uri, ob 20h je predviden koncert skupine Diastema. Welcome drink bo, hrana tudi, pijače bo dovolj, zabava je pa itak zagotovljena.
Se vidimo konec meseca!
6. poglavje – Manija
by Manični poet on Feb.06, 2010, under Manični poet
Manija je zajebana sestra depresije. Obratno sorazmerna, a ravno zaradi tega še toliko bolj nevarna. Ko si maničen, izgubiš stik z realnostjo. Zavedaš se okolice in dogajanja okoli sebe, a jih dojemaš izkrivljeno. Vse tvoje vedenje se pomeša z domišljijo, tvojimi željami in sanjami. Počutiš se kot bog. Si na egotripu, ki ga ne moreš doseči z nobeno drogo. Na ljudi gledaš od zgoraj in noben te ne more prepričati, da tvoja resnica ni prava. Zate je še kako resnična.
Prvo srečanje z manijo sem že opisal, a problem je v tem, da je vsaka naslednja epizoda bolj intenzivna od prejšnje. Drugič je bilo že huje. Takrat sem delal na Cmepiusu, javnem zavodu, ki se ukvarja z mobilnostjo po Evropi. Razmerje z Nives je razpadalo, moja morala je bila na psu. V službi mi ni in ni šlo. Še zdaj ne vem, ali enostavno nisem bil dorasel delovnemu mestu, ki je bilo resnici na ljubo dokaj zahtevno, ali sem bil žrtev nenamerne spletke svoje predhodnice in nadrejene, ki je ravno v času mojega mandata uživala na porodniškem dopustu. A nikomur ne morem očitati ničesar. Za svoje napake odgovarjam sam in tega sem se vedno držal.
Prepričan sem, da je bila moja epizoda plod vsega, kar se je takrat dogajalo z mano. Meditacije, kriza v ljubezenskem življenju, stresna služba in še kaj bi se našlo. Najprej se mi je začelo blesti. Enostavno nisem več mogel sprocesirati vseh operacij v svojih glavi. Začelo se mi je dozdevati, da je vse skupaj preizkus. Mislil sem, da sem v kakem filmu, kot je Matrica. Zdelo se mi je, da je Cmepius pravzaprav skrivna organizacija, ki deluje še na nekem drugem nivoju in da me zgolj testirajo, če sem pripravljen, da me sprejmejo medse. Mislil sem, da sem izbranec, nekakšen Neo. Tisti, ki bo spremenil svet na bolje. Avatar, mesija, odrešenik. Morda je bilo na kakem drugem nivoju, v svetu višje vibracije dejansko tako, kot sem takrat videl, a tega verjetno ne bom nikoli izvedel.
Neko nedeljo sem se peljal iz Portoroža, kjer sem bil tri dni na neki mednarodni konferenci. Meni je bilo super, a sem kasneje izvedel, da je bila v firmi cela pizdarija in da so me kleli, češ da uživam na morju, medtem ko oni dihajo na škrge. Da bi mi to kdo rekel v obraz pa niti slučajno. Sredi avtoceste se je komad na radiu upočasnil. Raztegnil. Bila je neka meditacijska glasba, precej poljudna, a duhovna. Še danes sem trdno prepričan, da se je zvok upočasnil, oziroma, da sem bil v tistem trenutku tako pozoren, da sem lahko slišal upočasnjeno. Predstavljajte si matrico in prizore, ko se junaki umikajo letečim kroglam. Možno je. Ne gre za to, da bi dejansko upočasnil čas. Enostavno si tako zbran, tako se zavedaš sveta okoli sebe, da lahko deluješ hitreje. Leta kasneje sem podobno poskusil med tekom inn aj mi pes poščije nogo, če nisem tekel hitreje od najhitrejšega Zemljana.
Naj se vrnem k raztegnjenem zvoku. Pojačal sem glasnost in užival v dejstvu, da lahko slišim tisto, kar je med posameznimi akordi. Če sem nastavil na pravo glasnost, se je pojavil enakomeren ponavljajoč se zvok, kot nekakšna koda. Koda, vstavljena v pesmi, ki jo lahko slišijo samo izbranci. Fantastičen kodirni sistem! Si samo predstavljate svet, v katerem med nami živijo ljudje z višjimi vibracijami, ki jih ne moremo videti, in komunicirajo med seboj s pomočjo glasbe, slik in televizije. Vem, da bom nekoč uporabil to znanje za spreminjanje sveta. A ne še takoj. Enkriptirana subtilna sporočila v slikah, televizijskih podobah in glasbi. Sijajen način za prenašanje sporočil, ki niso namenjena vsakemu. Ste gledali film Mercury Rising? V njem avtističen otrok razbije kodo, za katero je ameriška vlada zapravila milijarde dolarjev. Fant pa jo najde v neki ugankarski reviji in jo prebere, pokliče telefonsko številko, ki jo razbere iz kode in šokira celotno tajno službo. V filmu Beautiful Mind je šlo za podobno zgodbo, kjer je matematični genij razbiral sporočila iz časopisnih člankov. Pa naj še kdo reče, da ni to popoln kodirni sistem.
Še isti večer sem se odpravil do Outi, finske sodelavke na Cmepiusu. Sem ji razložil, da se mi je upočasnil zvok pa me je samo hladnokrvno gledala, rekla pa nič. No po nekaj kozarčkih sem šel po CD in ga vtaknil v njen predvajalnik. “Daj 4. pesem,” sem rekel. In glej ga zlomka. Oba sva slišala. Glasba je bila upočasnjena. Alkohol je očitno spodbudil večjo zaznavo pri obeh. Alkohol ali pa sem jaz širil takšno energijo.
Naslednje jutro sva šla z Outi v Atlantis, kopališče sredi BTC-ja. Tam mi je šele dogajalo. Ko sem plaval pod vodo, mi je bilo vse jasno. Kar naenkrat sem razumel, kako lahko kiti zdržijo tudi več ur pod vodo. Enostavno se upočasnijo. Upočasnijo bitje srca, obtok krvi, dihanje. Tudi jogiji lahko zdržijo tako brez dihanja. Enostavno se upočasniš in zdi se, da čas teče hitreje. Vsa svoja dognanja sem delil z Outi, ki me je tokrat z zanimanjem poslušala. Toliko znanja v tako kratkem času. Recept za katastrofo.
My Top 10 Movies
by Manični poet on Feb.08, 2010, under Malo tistga, malo tega
Sem že pred časom objavil svojo lestvico naj 10 filmov in kljub temu, da je ob takšni količini pogledanih težko zbrati peščico, sem se potrudil. Here we go …
1. Amelie
2. Garden State
3. Rocknrolla
4. Love Actually
5. Pulp Fiction
6. Kill Bill
7. The Matrix
8. American History X
9. Avatar
10. Slumdog Millionaire
Vse je res 010 – Nina hoče pir
by Manični poet on Feb.09, 2010, under Vse je res
Deseta epizoda priljubljene informativne oddaje Vse je res.
7. poglavje – Meditacije
by Manični poet on Feb.09, 2010, under Manični poet
Meditacije so nevarne. Tega vam seveda ne bo nihče povedal, a je res. Enostavno so premočne, da bi jih lahko prenesel navaden smrtnik. Da ne bo pomote. Nekaterim res pomagajo, tudi meni so, a problem je če nisi pripravljen. In jaz nisem bil.
Meditacije so mogočen instrument, ki te preobrazi na vseh nivojih. Mentalnem, čustvenem, eteričnem, na vseh. Dvigne ti vibracijo. Odpre ti vrata do prostorov, za katere prej sploh nisi vedel, da obstajajo. Naenkrat se pred teboj odpre nov svet. Svet brez omejitev, v katerem si lahko karkoli hočeš biti. In si, dokler te nekaj ne postavi nazaj na realna tla.
Sam sem se vsega skupaj lotil prehitro. Namesto da bi počakal, da dozorim, sem vse skupaj jemal z največjo lopato. In ne samo to. V meditacije sem šel totalno, z vsem svojim bitom. Drugače niti ne znam. Pri meni nekaj je ali ni, vmesne opcije ni. Tako sem se naenkrat, brez prejšnih duhovnih izkušenj, znašel na izjemno močnih meditacijah. Prakticiral sem Oshojeve meditacije, a smo vadili tudi krijo, tantro, astralna potovanja in še nekaj drugih stvari. Vpisal sem se na tečaj reikija in biorgonomije. Vedno sem vedel, da imam ogromen energetski potencial, kar mi je kasneje potrdil tudi eden od bioenergetikov, ki sem ga obiskal.
Ko sem bil še majhen, se je moja babica ukvarjala z bioenergijo. Z njo je zdravila dedka, ko je zbolel za rakom. Občasno smo ji pomagali. Nekoč smo izvedli energetski krog in prek njega pošiljali energijo dedku. Kasneje smo si izmerili energijo. Ostali člani družine so imeli energetski nivo nekje med 1.500 in 3.000 enot. Moj oče je imel 20.000. Jaz sem imel 35.000 enot. Energetski potencial je torej ogromen, a če se ga uporabi za neprave namene, je lahko tudi smrtonosen.
V Vojni zvezd je vse lepo prikazano. Obstaja Sila, mogočna energija, ki nas povezuje. Kdor zna z njo manipulirati, lahko dela čudeže. A kot vsaka stvar v kozmosu, ima tudi Sila svojo negativno ali temno plat, ki se ji reče Temna stran. Kdor prestopi mejo, se le stežka vrne nazaj. Energija se namreč lahko koristi v pozitivne ali negativne namene. Ko si na primer depresiven, se vsa tvoja energija osredotoči na stanje, v katerem si. Tako se potencira in napolni z energijo, ki te meče nazaj v negativnost. Več imaš energije, težje se pobereš. Po drugi strani je obdobje manije toliko bolj lepo. Vsa energija se naenkrat preobrazi v pozitivno in dejansko si sposoben več kot normalni ljudje. In delaš čudeže. Več kot imaš energije, bolj si torej nagnjen k ekstremnim nihanjem ali manični depresiji. Drugače ne gre. Enostavno si tako narejen. Energije ne moreš izgubiti. Lahko jo posodiš, a se vrne. Tvoj energetski potencial je kot rezervoar. Je kakršen je, lahko pa je poln ali prazen.
Moj oče je pravi primer človeka, ki je svoj energetski potencial izkoristil napačno. Že nekaj let se predaja melanholiji in slabi volji. Nič ni dovolj dobro zanj. Vse vidi skrajno negativno. Večkrat sem mu že svetoval, naj namesto politike in poročil raje pogleda kak dober film, a se ne da. Kadarkoli se prepirava, lahko fizično čutim, kako srka mojo energijo vase, kot kak energetski vrtinec. Takim ljudem pravim pijavke. Čeprav nezavedno, se hranijo s tvojo energijo. Enostavno jim lastna ni dovolj, zato jo iščejo drugje. Priklopijo se na tvojo energetsko polje in voila, zastonj kosilo. V Indiji sem doživel podobno izkušnjo. Nekdo me je objel po mojem obredu iniciacije v Oshojevega učenca – sanyasina. Čutil sem, kako srka energijo iz mene. Fizično sem čutil pretok.
Moj oče ni slab človek, da ne bo pomote. A ne zna si pomagati. Mama je prešibka, da bi ga potegnila ven, sam pa okoli njega tudi nisem dovolj močan, da bi mu pomagal. Nekega dne, ko bom pripravljen, mu bom. A ne še danes. Najprej moram pomagati sebi. “Najprej moraš rešiti sebe, šele nato lahko rešiš svet,” mi je nekoč rekel Iztok. Res je.
Naj se vrnem k meditacijam. Slišal sem zgodbe o ljudeh, ki so pretiravali in se znašli v skrajno čudnih situacijah. Nekdo naj bi štiri ure izvajal zelo močne meditacije in na koncu obstal v krču. Ni se mogel premakniti, zato so morali posredovati reševalci. Takšnih zgodb je še veliko. Nekateri vidijo pred seboj Jezusa, drugi slišijo glasove, tretji mislijo, da so odrešeniki. Verjamem, da nekateri res vidijo in slišijo stvari, drugi imajo to pa v svojih glavah.
Nekoč sem obiskal seminar Jasmuheen, ki že vrsto let živi na prani. To pomeni, da se hran z energijo in za življenje ne potrebuje fizične hrane. Imeli smo meditacijo potovanja v naš sveti prostor. Po nekaj minutah sem enostavno zapustil svoje telo in začel drveti v vesolje, pri tem pa opazoval naš planet, kako se oddaljuje, dokler se nisem ustavil nekje zgoraj in ga opazoval. Podobno sem doživel enkrat prej, na naših meditacijah, a tokrat je bilo precej močnejše.
Moj nasvet vsakemu, ki bi se rad odločil za katero od oblik meditacije, je, naj se najprej dobro pozanima, kdo uči skupino in za kakšen tip meditacije gre. Morda se prej pogovorite z nekom, ki je takšno meditacjo že izkusil. Morda najprej poskusite s hata jogo, ki je zelo zemeljska in primerna za vsakogar. Najprej se naučite prizemljiti. To je še poseben problem pri moških, saj so ženske naravno bolj prizemljene. Ko se boste naučili prizemljitvenih tehnik, se šele podajte v svet atralnih potovanj in intenzivne meditacije. Prej pa nikakor ne! In pazite. Vsaka skupina, pa naj gre za društvo, pevski zbor ali meditacijsko skupino, vzame del vaše energije. Povezani ste z njo, pa če ste tam ali ne. To lahko nekateri izkoristijo za črpanje vaše energije. Ljudje so lahko izjemno prijazni, a ne veste, kako uporabljajo svoje moči, ko so sami doma. Zato pazljivo s skupinami. Obstajajo številne tehnike rezanja energetskih vezi, zato pobrskajte po internetu in se naučite kako od njih.
Še enkrat ponavljam. Ne želim vas odvrniti od meditacij, saj nekaterim res zelo pomagajo pri njihovi preobrazbi. Zgolj opozarjam vas, da bodite previdni.
Should I stay or should I go?
by Manični poet on Feb.10, 2010, under Razmišljanja
Že nekaj časa razmišljam, zakaj bi ostal v Sloveniji. Kaj je tisto kar me drži tukaj in zaradi česa bi tako spokal kovčke in odšel.
Pa gremo lepo po vrsti:
Razlogi, da ostanem:
1. Mojca, definitivno. Imeti ob sebi tako čudovito osebo, je nekaj, kar se ti zgodi samo enkrat v življenju in tega nočem izgubiti. Seveda pa je vedno opcija, da odide z menoj
2. Prijatelji. Spoznal sem veliko ljudi, s katerimi se odlično razumem in če bi odšel, bi jih zares pogrešal. A prijatelji pridejo in grejo, zamenjajo pa jih novi.
3. Slovenija je lepa. Je majhna država, v kateri najdeš prav vse. Morje, travniki, gozdovi, gore. Popolna država s prebivalci, ki se ne zavedajo njenih lepot. Vsaj nekateri.
4. Kariera. Kariera pisatelja za zdaj poteka fantastično. Resnično si želim, da bi uspel tukaj, kjer je publika dokaj zahtevna, preden se potam s trebuhom za kruhom v neznano.
Zakaj bi odšel:
1. Slovenija je majhna. Ravno to jo naredi posebno, a sam sem ljubitelj velikih, mogočnih mest z raznovrstnimi ljudmi.
2. Ljudje. Še vedno je veliko sovraštva, homofobije, konservativnosti. Pojmi, ki so meni tuji. Ljudje so zamerljivi, ljubosumni in maščevalni.
3. Vsi te poznajo. V Sloveniji hitro postaneš “zvezda”. Morda prehitro in ti stopi v glavo. Drugje se lažje skriješ v množici.
4. Dolgčas. Slovenija je dokaj predvidljiva in zato dolgočasna država. Sam sem pristaš spontanega in razburljivega življenja.
5. Iskanje novega. Vedno sem iskal nekaj novega in vedno bom. Hitro se naveličam stvari in zato rad menjam okolja.
Kaj pa vi mislite? Should I stay or should I go?
8. poglavje – Kako ven iz sranja?
by Manični poet on Feb.10, 2010, under Manični poet
Največji problem tako depresije kot manije je, da se nanju ne moreš pripraviti. Ne glede na tvoje pretekle izkušnje in to, kako pripravljen misliš da si, te preseneti. In vsakič je bolj intenzivno. Včasih je dovolj en sprožilni moment, ki te pahne čez rob. Padanje je prehitro, da bi se znal pobrati. Naenkrat se znajdeš v energetskem vrtincu, ki te vleče vase, ti pa nimaš druge izbire, kot da se prepustiš. Vsakršno upiranje je odveč.
Pri maniji je podobno. Ko si na vrhuncu, ne vidiš ali slišiš več sveta okoli sebe. Zase si bog, ki ga ostali ne razumejo, zato se od njih izoliraš in iščeš sebi podobne. Tudi ko jih najdeš, misliš, da si superioren. Ti si tisti. Svet je tvoje igrišče in ti dobro izkoristiš vsako igralo.
Pri maniji in depresiji je zelo pomembno, da imaš okoli sebe ljudi, ki so ti pripravljeni pomagati, ne glede na vse. Takih ljudi je malo, ponavadi se pokažejo v najtežjih trenutkih. Ukvarjanje s takim človekom zahteva ogromno količino energije, ki jo le malokdo lahko zbere. Zavedati se je treba, da ima vsak človek ogromno svojih problemov, ki mu jemljejo energijo, zato jo težko nameni še komu drugemu. A pravi prijatelji bodo našli energijo, da ti pomagajo. Nimam pojma od kje jo vzamejo, morda ima vsak človek skrite zaloge, ki se sprostijo le v najbolj ekstremnih situacijah.
Jaz sem imel srečo, čeprav to vidim šele zdaj. Ko so me prvič odpeljali v norišnico, sem tulil. Počutil sem se izdanega. Da so me v Polje odpeljali moj najboljši prijatelj, moj takratni cimer, moj stric in moja mama, je bilo tako, kot bi mi kdo iztrgal srce in ga vrgel ob tla, nato pa še pohodil. Dolgo časa sem potreboval, da sem se s tem sprijaznil in oprostil omenjenim ljudem, pa še zdaj ne vem, če sem jim popolnoma.
Drugič me je v norišnico spravila Mojca, moja punca, ki jo imam rad najbolj na svetu. Občutek izdanosti je bil tokrat nekoliko manjši, saj sem se hitro zavedel, da sem to potreboval. Večji problem je preteklost predstavljala za njo. Dolgo se ni mogla sprijazniti s tem in še danes jo je strah, da se bo moje manično stanje ponovilo, zato bdi nad menoj kot levinja nad svojimi mladiči in me opozarja vsakič, ko se ji zdi, da grem čez mejo.
Tablete so zgolj obliž na rano. Tablete te ne morejo ozdraviti, lahko pa ti pomagajo, da si pomagaš sam. Sam sem dokaj nenaklonjen tabletam, še aspirin vzamem le, ko je zares hudo. Proti antidepresivom sem zganjal celo vojno, čeprav so verjetno še najbolj mili od tablet, ki jih lahko dobiš. Res imajo stranske učinke, a telo se navadi in prilagodi. Ko se stanje izboljša, se zaveš, da so ti tablete, ki si jih tako zaničeval, pomagale. In spoznaš kakšen bedak si bil, ker nisi verjel tistim, ki so ti svetovali, da jih jemlji.
Psihiatrična pomoč je pomembna. Predvsem psihoterapija. Pogovor z nekom, ki mu lahko zaupaš vse in ki te bo popeljal do tvojih najglobljih strahov, da jih boš lahko začel razreševati. A zapomnite si – psihiatri predpisujejo tablete, psihoterapevti se s teboj pogovarjajo. Razlika je očitna. Potem so tu še skupine za samopomoč, ki so lahko koristne, če si tak človek. Sam sem se izogibal tem skupinam, ker se mi ni zdelo koristno, da bi govoril o svojih problemih drugim, predvsem pa, da bi se družil z ljudmi, ki imajo podobne težave. Zdelo se mi je, da bi mi to še poslabšalo situacijo in bi mi dajalo vedeti, da je z menoj nekaj narobe. Hotel sem se družiti z normalnimi ljudmi. Če normalno sploh obstaja.
9. poglavje – Kako mi je uspelo?
by Manični poet on Feb.12, 2010, under Manični poet
Veliko ljudi me sprašuje, kako sem se sam splazil iz gnojnice, v kateri sem plaval. Težko. Jebeno težko. Ko si noter, misliš, da ni absolutno nikakršne možnosti, da bi splezal ven. Pa ti uspe. Počasi, z majhnimi koraki. Veseliš se majhnih zmag. Včasih je zmaga že to, da se oglasiš na telefon. Ja, popolnoma banalne zadeve zate v trenutkih najhujše depresije postanejo male zmage.
Druga stvar je pozitivno razmišljanje. In iskanje stvari, ki pozitivno vplivajo nate. Stvari, ki se jih veseliš. V obdobju prve depresije sem našel Big Brotherja. O neumnosti oddaje ne bom razpravljal, a dejstvo je, da sem vsak dan čakal, da je bila ura osem zvečer in sem se zvalil pred televizor z banjico sladoleda. In tako iz dneva v dan, iz tedna v teden. Dokler nekega dne tega nisem več potreboval. Našel sem nove izzive. Spet sem začel živeti. A vsakodnevno pričakovanje me je zdramilo iz globokega spanca.
Druženje je eno najpomembnejšh, a hkrati najzahtevnejših stvari, ki te lahko potegnejo iz depresije. Pravi prijatelji te ne pozabijo. Vabijo te na kave, te kličejo v petek zvečer, če greš z njimi ven. Najprej ne greš in iščeš vse možne izgovore. Nato se nehap oglašati na telefon. Enostavno se ti ne da več razlagati in iskati razlogov, zakaj ne bi šel med ljudi. A pravi prijatelji so vztrajni. Vedo, da nad teboj ne smejo obupati. Stojijo ti ob strani v tvojih najhujših mukah. Vedno jih je le peščica. Lahko jih prešteješ na prste ene roke. Izluščijo se iz množice, izstopijo in ti podajo roko. To so ljudje, ki jim boš lahko zaupal do konca svojega življenja.
Ko se vrneš v družabno življenje, je prvi korak narejen. In to zelo pomemben. Sledi spopad s strahovi. Sam sem padel v prvo depresijo zaradi razhoda z Nives. Pol leta se nisem dotaknil nobene ženske. Kot bi zameril celotni ženski populaciji za to, kar mi je storila. Ali pa sem se bal, da ne bi bil spet prizadet. Ko premagaš strah in se zapleteš s prvo, se počutiš, kot bi preplaval reko Nil.
Problem nastane, če se vrneš v družabno življenje preveč na hitro. Sam kot človek, ki gre v vsako stvar totalno, sem idealen kandidat za to, da gre kaj narobe. Človek z manično depresijo lahko zelo hitro zamenja maski. Zgodi se, da gre nekdo spat depresiven in se zbudi maničen. Kakorkoli. Ko je padla prva, me nič več ni moglo ustavit. Zabave vsak vikend, včasih tudi med tednom. Žensk v dveh mesecih toliko, kot prej ne v celem življenju. Bežna, površinska razmerja, ki ti ne pomenijo nič, a ti lepijo obliže na rane, ki ti jih je pustilo ostro rezilo življenja. Prisesaš se na njih kot vampir, jim izpiješ energijo in jih pustiš, da se vrnejo v svet sivine. Polniš se in če je tvoj rezervoar velik in je bil dolgo prazen, si nenasiten, dokler se spet ne napolni.
Obrneš pet žensk, deset, petnajst, poskusiš droge, ki jih nikoli nisi, obiščeš klube, v katerih še nisi bil, eksperimentiraš. Veseliš se raznolikosti tvojih kurtizan. Velike, majhne, buckaste, koščene, premlade, tujke, veliki joški, majhni joški, umetni joški, prijateljica, sodelavka, popolna neznanka. In nekega dne se zbudiš v postelji, z neznano žensko poleg sebe, in se zaveš, da si popolnoma prazen. Svojo dušo si prodal hudiču in jo zamenjal za večno trpljenje. Užival boš mesene sadove tega sveta, a nikoli več ne boš zares ljubil. Zaveš se da propadaš. In za vse si kriv sam.
Mahaš mi v slovo
by Manični poet on Feb.13, 2010, under Poetry
Govorila si da boš odšla
me zapustila
spakirala kovčke
in pomahala v slovo.
Govorila si da me boš zapustila
odšla v beli svet
kjer ni prepirov in problemov
ni pričakovanj in razočaranj.
Govorila si da boš spakirala kovčke
zmetala v njih obleke
pobrala kozmetiko iz kopalnice
in se odpeljala v neznano.
Zdaj te opazujem
kako kadiš zadnjo cigareto
in solza ti polzi po licu
ko mi mahaš v slovo.
Zgodba o Davidu Locku
by Manični poet on Feb.15, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment :david locke, knjiga more...10. poglavje – Energije
by Manični poet on Feb.16, 2010, under Manični poet
“Ne obstaja veliko problemov. Pravzaprav obstaja samo en problem, da smo v svojem umu. In obstaja samo ena rešitev, da se povzpnemo nad njega.”
Nekaj mesecev po tem, ko me je prvič odneslo, sem se vpisal na tečaj reikija. Že nekaj let sem razmišljal o tem in čutil sem, da imam zmožnost zdraviti z energijami. Reiki je v Sloveniji precej razširjen, verjetno tudi zato, ker ne zahteva kakih posebnih lastnosti in ni težaven za izvajanje. Tečaj pravzaprav ni toliko potreben zaradi vaje položajev rok, ki sploh niso tako pomembni, kot zaradi iniciacije, posvetive ali odprtja energiji kozmosa, ki te odpre za energijo reikija.
Reiki mi je koristil, saj te prizemlji. Obenem pa me je še bolj odprl za energije, dobre in slabe. Čuti se ti še bolj izostrijo, meditacije učinkujejo močneje, tvoja osebnost se začne transformirati, vibracija se ti zviša. Poleg reikija smo opravili še osnovni tečaj biorgonomije, metode Marjana Ogorevca, pri kateri transformiraš energije in jih združuješ z njihovimi komplementarnimi energijami, s čimer poskrbiš, da postanejo popolne.
Komplementarne energije. Pojem, s katerim sem se v preteklih letih precej ukvarjal. Vsi smo že slišali za izraz sorodna duša. In ravno ta izraz najbolje opiše pojem komplementarni partner. to je duša dvojčica, drugi del tvoje duše. Vsi, čeprav podzavesto, težimo k ponovni združitvi s to energijo, s partnerjem, ki je del nas. A tako enostavno ni. Komplementarni partnerji, ki se najdejo, lahko prosperirajo in se razvijajo skupaj ter tako dosežejo neslutene višave. Po drugi strani se lahko pobijejo. Energija je enostavno tako močna, da jo številni ne zdržijo.
Takole je zapisano na enem od spletnih forumov:
Židovska Kabala, ki je filozofska osnova biorgonomije, pravi, da je Bog najprej ustvaril ideje, ki so bile izraz njega oz. ljubezni, ki je Bog. Da bi se te ideje lahko manifestirale tudi v fizični obliki, so morale imeti nižjo vibracijo, zato so se razdelile na dva dela-dve komplementarni energiji-ali kot to imenujemo pri ljudeh-komplementarna partnerja.
To pomeni, da sta komplementarna partnerja dva dela iste ideje, ki živita skozi mnoga življenja vsak v svojem telesu in zbirata vsak svoje izkušnje in spoznanja, ki se združujejo v skupne izkušnje. To pomeni, da sta si precej podobna in se soočata z podobnimi izzivi. Predstavljajte si, da imate partnerski odnos s človekom, ki vam je zelo podoben in vam ves čas odseva vse vaše šibkosti in se morate ves čas z njimi soočati.
Redki ljudje imajo toliko moči, da komplementarnega partnerja ne začnejo obsojati in celo sovražiti. če pa upoštevamo splošno znano dejstvo, da sebi najbolj škodujemo takrat, kadar se ne sprejemamo brezpogojno in se ne zavedamo Boga v sebi, lahko vidimo, kam nas lahko pripelje odnos s komplementarnim partnerjem-ne glede na to, da do takega človeka čutimo močno privlačnost, ker nam stik z njim dviguje energijsko raven. Kajti to, da obsojamo njega, je na energiskih ravneh popolnoma enako obsojanju samega sebe.
In tako sem zadnja leta iskal svojega komplementarnega partnerja. Ravno ukvarjanje z duhovnostjo, meditacijami, energijami to iskanje še spodbudi. Enostavno se ti zdi, da se ne boš mogel razvijati, če ne najdeš svoje sorodne duše. Iskanje lahko postane celo tako bolestno, da postaneš histeričen in zahtevaš od kozmosa, da te pripelje do komplementarnega partnerja. Zahteve pa še nikoli niso pripeljale nikamor.
Zamenjal sem kar nekaj žensk, nekajkrat za hip začutil, da bi to lahko bilo to, pa kmalu spet obupal in se podal v novo iskanje. Danes ne iščem več. Zavedam se, da lahko s komplementarnim partnerjem povsem normalno delujeva na različnih koncih sveta in s tem pripomoreva k lepšemu razvoju planeta. Če se nama je namenjeno srečati, se bova. Če ne, se spet združiva v posmrtnem življenju.
Po prvi stopnji reikija sem se čez kaki dve leti vpisal na tečaj druge stopnje. Pri drugi stopnji postaneš še bolj dovzeten za energije, poleg tega lahko zdraviš na daljavo. Veliko ljudi ne verjame, da je to možno, a so se lahko prepričali na lastni koži. Omejitev ni. Moji dobri prijateljici sem pošiljal energijo v Luksemburg in je bila skrajno zadovoljna. Sam vidim določene prednosti pri zdravljenju na daljavo, saj je prejemnik energije veliko bolj sproščen, kot če se ga fizično dotikaš. Reiki lahko delaš tudi sebi, rastlinam, živalim, odnosom, predmetom, željam, čemurkoli. Nevarnosti ni, morda je treba paziti da z energijo ne prenašaš ali pobiraš problemov in negativne energije drugega. Sicer pa je metoda dokaj preprosta in nenevarna in bi jo priporočil vsakemu, ki ima to možnost.
Nekoč sem enemu od bioenergetikov, ki svoje sposobnosti uporablja za zdravljenje živali, pa tudi ljudi, dejal, da bom šel na tečaj reikija. Rekel mi je, da ne bi bil primeren za to, saj v meni čuti veliko negativne energije. Takrat sem ga le začudeno gledal in si mislil svoje, danes razumem, kaj je želel povedati. Kot sem napisal v enem prejšnjih poglavij, se energija lahko transformira v pozitivno ali negativno in več kot jo imaš, večji je potencial za preobrazbo. Kasneje mi je nek drug bioenergetik potrdil moje domneve, da imam precejšnje možnosti, da se ukvarjam z zdravljenjem ljudi, to mi je potrdila tudi astrološka karta. Tudi učiteljica reikija se je čudila nad mojim hitrim napredkom. In seveda učitelj či-gonga v Indiji, ki je prišel do mene in rekel: “You have a strong energy”.
Ljudje vam lahko rečejo to ali ono, vas poskušajo usmeriti na pot, za katero mislijo, da je prava, a vedno se boste morali odločiti sami. Prisluhnite sebi in izvedeli boste, kakšno je vaše bistvo obstoja. Ali kot je rekel glavni junak filma Thank you for smoking: “Michael Jordan plays basketball, Charles Manson kills people, I talk … Everyone has a talent”.
Dobrota je sirota
by Manični poet on Feb.17, 2010, under Razmišljanja
Včeraj sem spet napravil za nekatere nedoumljivo in malodane bebavo dejanje, ki prav gotovo kaže na znake vračanja v manično obdobje. Vsaj po mnenju nekaterih.
Ne glede na to, da je šlo za dobrodlno akcijo in da je denar namenjen slepim in slabovidnim, številni menijo, da gre za neko obliko narcisoidne samopromocije, ki me bo lansirala med slovenske kvazizvezdnike in mi nafilala ego. Za malo se mi zdi, ko me ljudje sprašujejo, kje sem dobil denar za fotografije, kdo stoji za tem in če sem se spet zmenil v backstageu. Vprašajte Jankoviča, kje je dobil denar. Sam sem si ga pošteno prislužil.
Ne mislim več razlagati, zakaj sem to storil, niti opravičevati svojega dejanja. Ne bom zanikal, da mi promocija in medijska pozornost godi, sploh zdaj, ko izdajam knjižni prvenec. Ampak nabijati nekoga na križ, ker je storil nekaj, kar slovenska “elita” ni zmožna, je pa, milo rečeno, podlo dejanje.
Lahko me pokličete za kavo, a prosim, ne modrujte in ne sprašujte me, zakaj sem spet to naredil. Zato, ker mi ni vseeno.
Intervju za Dnevnik.si
by Manični poet on Feb.17, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment more...10. marec 2007
by Manični poet on Feb.18, 2010, under Manični poet
Kje začeti? Na začetku, logično. A kje je začetek? Pa naj bo začetek zdaj. Ta trenutek. A vsak trenutek je edinstven, drugačen od prejšnjega. Čas teče in svet z njim. In zdaj ne vem več, kaj sem sploh hotel povedati. Pa to sploh ni nenavadno. Zame ne.
Sedim na sv. Primožu, gledam naravo okoli sebe in razmišljam Razmišljam o vsem. Preveč je vsega. Razmišljam, če je sploh še kakšna stvar, ki me osrečuje. Hrana. Živali. Prijatelji. Sploh imam prijatelje? Vedno sem si želel imeti prijatelja. A nikomur se nisem nikoli odprl. Zaprt do konca. Odzemljen. V svojem svetu. Sam. Vedno sam, a nikoli jaz. Kdo sploh sem? Vedno razmišljam, nikoli ne živim. Živi so ljudje, ki živijo svoje sanje, svoje misli. Česa me je strah? Česa me ni? Ljubezen in strah. Dva pola. In jaz drvim proti napačnemu. In to z vso hitrostjo, Nov dan, nov strah. Večji, močnejši, bolj boleč. A bolečino se da izklopiti. Žalost se da izklopiti. Strah pred čutenjem. Je to sploh beseda? Čutenje. Zakanj nočem čutiti? Zakaj si zatiskam oči? Kam bežim? Pred kom? Pred samim seboj, seveda. Pred svetom, ki ni tako lep, kot bi si želel. A v vsaki stvari se najde lepota. Lepota je v očeh opazovalca. Uživaj trenutke, izkoristi dan. In jaz sem mislil, da to počnem. Misliti je eno, živeti je drugo. Bodi drugo. Bodi Jaka.
UŽIVAJ V MAJHNIH ZMAGAH
IMEJ SE RAD
DELAJ
Manični poet
by Manični poet on Feb.19, 2010, under Manični poet
Tole sem napisal nekaj časa nazaj, tik preden so me drugič hospitalizirali. Tekst je bil blazno odmeven, a sem ga kasneje umikal z raznih strani zaradi strahu pred nerazumevanjem. Tokrat ga objavljam še enkrat, v celoti. Brez sramu. Brez cenzure. Brez olepševanja.
Ime mi je Jaka in imam manično depresijo. Vem. Čeprav je bila edina uradna diagnoza, ki sem jo dobil iz psihiatričnih krogov – psihoza. Ja. Psihotična epizoda, ki sem jo doživel, preživljal in preživel dobro leto nazaj. Bilo je zajebano. Zelo zajebano. A sem še vedno tukaj. Še močnejši. Še glasnejši. In ni me več strah. Ni me več strah.
Kako vem, da imam manično depresijo? Ker jo doživljam. Ker jo živim. Ker sem v nekem trenutku postal ona. V obeh skrajnih oblikah. Bil sem v najtemnejših globinah. Bil sem v nebeških višavah. Ja. Bile so substance. Alkohol. Droge. Nič preveč prepovedanega. Bolj ali manj travca. Morda samo travca. V več oblikah, a iz iste rastline. Ampak hej. Pomagala mi je premagati depresijo. Ne. Ni me dvignila do manije. Ni me pahnila v kriminal, kot te skušajo prepričati butasti politiki, plačani zdravniki in debilni mediji. Z alkoholom je bila druga zgodba. Alkohol je zafukan. Lahko te pahne v prepad. Piješ, da bi pozabil, a se samo kopiči. Piješ več. A vse, kar si naredil s svojim neodgovornim početjem, je to, da so se ti začeli problemi kopičiti in vse skupaj uide nadzoru. Piješ več. Prijatelji te začnejo zapuščati. Najprej se ti ne oglašajo na telefon. Te kenslajo na gmailu. Te ne jebejo več na facebooku. Ne dobiš več for na mail. Ne dobiš več for. In piješ več. In morda imaš srečo, da prideš do spoznanja in nekega dne priznaš. Sebi in svetu. A predvsem sebi. Ti si bistven. Pogledaš se v ogledalo in rečeš. Ja. Naglas. Rečeš.
Manija. Lepo je. Misliš, da si bog. Si na egotripu. Big time. Si kot hiperaktivnež na spidu. Koka je pusica proti maniji. Kako živim z njo? Preprosto. Opazujem. Pozoren sem. Na svoje občutke. Na svoja dejanja. Na potenje. Na bitje srca. Pazim, da pijem. Da jem. Da diham. Da vem, da diham. Da vem, da hodim po tleh. Da vem, da sem. In da so drugi. Da svet ni ne lep in ne zajeban. In da je oboje. Da začutim … ja … začutim misli, ki mi šopajo v glavo kot topovske granate. Ki me včasih hočejo raztrgati. Si kdaj čutil, kako ti rolajo možgani? Si kdaj fizično občutil misel? Če si jo, pomnoži to z deset. S sto. Pomisli koliko misli pride v tvojo glavo vsak dan. Vsako uro. Vsak jebeni trenutek … Pomisli, česa so sposobni tvoji možgani. Včasih hodim čez tržnico in zamižim. Ja … med hojo. In začutim veter na obrazu. Moram ga. Ne čutim tal pod nogami. Ne vidim ljudi, ki hodijo mimo. Moram čutiti veter … Moram se dotakniti nečesa.
Manija je zajebana sestra. Depresija je v primerjavi z njo pičkin dim. Ja. Folk se ubije zaradi depresije. Samomor. In še vedno se ne pogovarjamo o njem. Odkrito ne. Še po kafičih izgovarjamo besedo s strahospoštovanjem. “Ne govori o tem, ker se ti bo res zgodilo,” so rekli. Ja. A so zgrešili bistvo. Če ne bomo govorili o tem, se ne bo nič spremenilo. Koliko je samomorov na leto? 500? 600? 1000? Po številu samomorov smo v vrhu. Na svetu. Končno. Po starosti prebivalcev tudi. Če gledamo projekcije. Ki so slabe. a hej. Leta 2050 morda sploh ne bomo dočakali. Ne le jaz in ti. Nihče. Globalna depresija. A se da. Počasi. Step by step. Dan za dnem. Rineš. Gaziš. Serješ kri. Žreš drek. Rajši drek kot antidepresive. Rajši drek. Morda je slabšega okusa in ni tako lepe barve. A je neprimerljivo manjše sranje od kurčevih tabletk, ki ti jih predpiše človek, ki si drzne pogledati te v oči, se ti nasmehniti in ti predpisati fucking sunshine pill. Ki je daleč od tega. Daleč. Ni sonca. Ni lune. Ni smeha. Ni solz. Ni erekcije. Ni libida. Ni divjih misli. Včasih sploh ni misli. Spiš. Ješ. A hrana nima istega okusa. Ležiš. Ne da se ti nikamor. Kenslaš prijatelje. Najprej po telefonu. Nato si skenslaš chat na gmailu. Ne greš več na facebook. Ne pošiljaš več for. Ponavadi je zima. Mraz in tema. Takrat najraje pride. Odsotnost sončne svetlobe te zjebe. Razmišljaš. Rad bi se izvlekel iz tega. Rad bi končal zadevo. Hočeš ven. Pomisliš. Ja … pomisliš. Štrik? Ne. Pištola. Nimam. Most? Strah me je višine. Tablete? Zna biti precej boleče. Plin … Zapreš oči. Bojiš se. Bojiš se umreti. A sprva si ne priznaš. Zaželiš si. Ja. Želja je močna zadeva. Zaželiš si, da se ne bi zbudil. Ne moreš se ubiti, a nočeš živeti. In nevede narediš prvi korak. Drobcen, čisto tih glasek ti zašepeta na uho. Majhna, miniaturna misel. Če nisi za eno, si za drugo. Nočeš umreti. Nočeš umreti. Z negacijo samega sebe dokažeš, da si še homo sapiens. Da si sposoben sproducirati eno intelektualno misel. Da si živ. Fukneš tablete v sekret in potegneš vodo. S prsi se ti odvali kamen. Drugi korak. Pogledaš skozi okno in vidiš sonce. Ni ga. A ti ga vidiš. Sveti samo zate. Stopiš ven. Na balkon. Na travo. Bos. Začutiš travo pod nogami. Pika. Vdira se. Zamižiš … Zapiha veter. Zapiha veter.
on in Oni
by Manični poet on Feb.19, 2010, under Poetry
Pogreznjen v zemljo, potlačen.
Razočaran nad ljudmi, ki jih ima rad.
Ljudmi, ki pravijo, da imajo radi njega.
Besen. Jezen. Žalosten. Objokan.
A vseeno razumevajoč.
Odšel bo naprej.
Vedoč, da se bo vse uredilo.
Tako kot se je vedno.
In se vedno bo.
Ostaja on.
on, ki je imel rad vse,
a je bil osovražen.
on, ki je želel biti prijatelj vseh,
a je bil vedno sam.
Sočno rdeča dišeča
by Manični poet on Feb.20, 2010, under Poetry
Omamno polna.
Nežno jih ugriznem.
Zadrhtijo.
Oblizneš jih.
Počasi zagrizeš vanje.
S snežnobelimi zobmi.
Razlezejo se ti v širok nasmeh.
Rahlo jih razpreš in našobiš.
Jih pritisneš na moja.
Čas se ustavi.
Zaslišim glasbo.
Vonj po cvetlicah.
Začutim brbotanje krvi.
Za trenutek se zdrznem.
Zamižim.
11. poglavje – Strah
by Manični poet on Feb.20, 2010, under Manični poet
“Preteklost je breme in če se oklepaš preteklosti, se ne moreš premakniti za en sam centimeter.”
Strah je pojem, ki ga poznamo vsi, a se z njim spopadamo na različne načine. Kot prvo je treba vedeti, da obstajajo osnovani strahovi, ki ponavadi izvirajo iz preteklosti, iz slabih izkušenj ali pa smo jih dobili preko genov svojih prednikov. Psihologi pravijo da obstajata sva osnovna strahova – strah pred glasnim pokom in strah pred padanjem. V drugo linijo strahov, s katerimi se prej ali srej srečamo vsi, bi dal še – strah pred revščino, strah pred smrtjo, strah pred neuspehom, strah pred uspehom, strah pred tem, da ne bom isti kot starši, strah pred samoto.
Vsi se spomnimo pregovora “strah je votel, znotraj ga pa nič ni”. A ko se enkrat srečamo s strahom, je za nas še kako resničen. O kaki votlosti ne duha ne sluha. Žre nas in nas sistematično uničuje. Vsak strah vodi v propad. Celice začnejo vibrirati drugače. Skrčijo se. Tvoje telo je pripravljeno na beg. Človek lahko tudi umre od strahu. Zato se je treba na vsak način spopasti s strahovi, preden te požrejo in prebavijo.
S strahom se je treba spopasti. Druge poti ni. Lahko ga potlačimo, a bo privrel na plano še strašnejši in močnejši. Lahko ga zanikamo, a se vam bo priplazil za hrbet in vas počasi začel dušiti. Frontalni napad ali sistematično odpravljanje sta edina načina. Napad je najboljša obramba, pravijo košarkaši. Pri strahu to velja stoodstotno.
Nekateri strahovi so blago rečeno banalni. Sam sem imel denimo, ko sem prvič prišel iz norišnice, strah pred množicami. Pa ta strah sploh ni tako redek. Veliko ljudi se boji javnih krajev ali nastopanja v javnosti. Najbolj nenavadno je bilo, da nisem mogel biti blizu ljudem. Tako recimo nisem mogel jesti skupaj z družino v istem prostoru, ampak sem jedel v dnevni sobi. Nisem se mogel voziti z mestnim avtobusom več kot dve postaji in že sem moral ven. Grabila me je panika. Nisem mogel dihati. Kot otrok sem imel velikokrat težave z vožnjo z natrpanim vlakom, saj se mi je začelo vrteti in temniti pred očmi. Gre za nekakšno obliko klavstrofobije in strahu pred zadušitvijo. Zelo pogost strah.
Potem me je bilo strah govorjenja. Enostavno se mi je zdelo, da ne znam povedati nič pametnega, zato sem bil raje tiho. Začel sem odpovedovati kave s prijatelji in raje ždel doma, kjer se mi ni bilo treba pogovarjati. Še s sorodniki sem komaj spregovoril kako besedo. In dlje kot si tiho, bolj te žre. Nekega septembrskega jutra sem pred prikolico mojega prijatelja v Luciji napisal sledeče:
ZGODBA TIHEGA ČLOVEKA
Sedim na stolu, bulim v monitor pred seboj in vsake toliko pogledam skozi okno. „The story of my life,“ vsaj zadnje mesece. Včasih sem bil družaben, se mi zdi. Čeprav nisem več prepričan, kaj je res in kaj ni. Oziroma kakšna je moja predstava o resnici, kot bi rekel Antonio di Mello.
Besede, besede, besede. Kako lahko nekaj tako enostavnega, tako prvinskega postane nočna mora? Če se s čim boriš, mu daješ energijo. In jaz hranim tišino. Tišino v glavi, tišino na ustnicah. In ja, to me obremenjuje. Zelo. Počutim se totalno praznega, a verjetno je resnica ravno obratna. Verjetno sem tako poln raznega sranja, neizraženih čustev in neizrečenih besed, neuresničenih dejanj, neizživetih sanj, da se je računalnik enostavno resetiral.
Je res tišina tista, ki me mori, ali me mori to, da se mi zdi, da me imajo drugi za čudnega, ker sem tiho? Kaj si bodo drugi mislili, kaj se bodo o tem pogovarjali med sabo … In večkrat, ko vidim, da se ljudje sproščeno pogovarjajo, se smejijo, mi postane slabo. Ok, zdajle me moti tišina, pa sem sam … torej je res oboje prej napisano.
Bodi to kar si. Kako enostavno se sliši. In potem boš srečen ali kaj? In kaj če si zamorjen, siten, nedružaben, introvertiran, pesimističen in depresiven? Hej, bodi to kar si. Hodi po svetu in širi svojo zamorjenost, obremenjuj ljudi s svojimi problemi, ne daj jim dihati. Naj vidijo, da je življenje težko in neprizanesljivo. Smili se samemu sebi. Večkrat na dan, če je potrebno in tega ne pozabi deliti z drugimi. Naj začutijo tvojo bolečino, naj vidijo gnus v tvojih očeh. Anything that turns you on. Kompliciraj. Če se da, na več različnih načinov in v karseda različnih situacijah. Zakompliciraj še tako enostavno stvar do te mere, da ne bo več slehernega nevernika, ki bo prepričan, da je stvar enostavno izvedljiva. Poskrbi, da bo svet postal negativen kraj, kjer bodo vsi slabe volje in potem se bodo obračali k tebi po pomoč. Tebi, ki si jih svaril, pa te niso poslušali. Tebi, ki te bodo imenovali Odrešenik.
- – -
Za spopad s strahom potrebuješ energijo. Ko je nimaš, se komaj prebijaš iz dneva v dan, kaj šele da bi razrešil kak problem v svojem življenju. A takoj ko se energije vrne – in vedno se vrne – se je treba lotiti. Taktično, previdno, premišljeno. Korak za korakom. Najprej je pametno narediti analizo. Včasih je že razmišljanje o strahu dovolj, da strah izgine, saj se zaveš, kako trapasto je bilo vse skupaj. Ozaveščanje strahu je vedno prvi korak. Drugi korak je, da nehaš kriviti sebe in odvržeš občutek strahu. Vsi se bojimo nečesa. Nihče ni izjema. Pravijo, da nosimo strahove za šest generacij nazaj. Šest generacij! In pomislite kaki strahovi so bili 100, 150 let nazaj. Genetski material je kurba. Ne da se ga prelisičiti. Je kakršen je. A ko dosežemo določeno stopnjo razvoja, ga lahko začnemo transformirati. Zamenjamo ga s svojim. Izboljšamo ga, nadgradimo.
Ne poznam človeka, ki bi bil brez strahov. Poznam pa ljudi, ki so se s strahovi pripravljeni soočiti in o njih odkrito govoriti. Včasih se je pametno pogovarjati o te, česa se bojimo. Ko bomo to povedali desetič, se bomo morda zavedli, kako nesmiselno je.
Tretji korak je iskanje vzrokov. Vedno se bojimo nečesa zaradi nečesa. Nekdo je v nas vcepil ta strah. Nekaj ga je rodilo. Sam sem se bal hoditi v svoj domači kraj po neprijetni izkušnji s svojim nekdanjim prijateljem. Prestrašil me je tako, da se nisem upal gibati po krajih, ki sem jih dobro poznal in sem jih imel rad. Bal sem se smrti, bal sem se bolečine, bal sem se ponižanja. Več let sem rabil, da sem približno odpravil strah, a še danes ni popolnoma izginil. A naj se mi posuši noga, če ga bom nosil na svoje potomce.
23. poglavje – Odred belega laboda
by Manični poet on Feb.22, 2010, under Malo tistga, malo tega
Tekel sem skozi gozd, ne da bi se enkrat samkrat obrnil. Spotikal sem se čez štore in se večkrat zakotalil po mokri travi. Pritekel sem do ceste in nadaljeval po njej. Po dobri milji sem se ustavil in si prižgal cigareto. Saj sploh ne vedo, kako izgledam, sem pomislil. Ni mi treba bežati. Spraševal sem se, kaj je s Chrisom. Zagotovo so ga ujeli. Po glavi mi je rojelo nešteto misli. Črn tulipan, beli labod, urjenje na Kambodži. Vsake toliko sem naletel na temno liso v mojih mislih. Kot bi vedel, da nekaj vem, a se tega ne morem spomniti. Zoprn občutek. Usedel sem se na kamen ob cesti in skušal v miru pokaditi cigareto. Mimo se je pripeljal bel terenec in ustavil ob cesti.
„Pozdravljen,“ je dejal neznanec. „Potrebuješ prevoz?“
Stekel sem proti avtomobilu. „Z največjim veseljem,“ sem odvrnil in splezal noter.
„Ravno pravi čas ste se pripeljali mimo,“ sem rekel.
„Seveda smo se, David. Kaj pa si mislil. Saj me poznaš.“
Debelo sem ga pogledal in zajeclal: „S … se poznava?“
„Ojoj, D. Res so te dobro zjebali. Ok, pojdiva od začetka. Moje ime je Stan ali S. Sem strokovnjak za eksplozive in tako kot ti član Odreda belega laboda.“
Brskal sem po spominu, a se nisem mogel spomniti nobenega Stana.
„Vse kar vem o eksplozivih, si me naučil, David. Si pozabil? Mater, dobro so ti oprali možgane. Aragon bo vedel, kaj storiti s tabo. Pomagal ti bo, da se boš spomnil. Potrebujemo te, David. Začelo se je. Tako kot je prerokovala Shakti. Skozi pekel nas moraš voditi do končne zmage. To je tvoja usoda, David.”
Nemo sem zrl skozi vetrobransko steklo terenca. Vodja posebnega odreda? Tega si nisem predstavljal niti v sanjah. Vojna med dobrim in zlim?
„V taboru boš dobil uniformo, opremo in orožje,“ je dejal Stan. „Dawn te bo zelo vesela.“
„Kdo?“
Stan je le odkimal z glavo. „Ojoj.“
Po kake pol ure vožnje navkreber sva prispela do cilja. Bunker, izklesan v skalo je bil osvetljen z modrobelo svetlobo. Vhod sta stražila sva oborožena moška v uniformah. Stan je parkiral avto ob vhodu in skočil ven.
„Pridi, Aragon naju že čaka.“
Vojaka na vhodu sta mi salutirala. Salutiral sem nazaj in vstopil v votlino. Ko sva prišla v sprejemnico, se je razlegel spontan aplavz, ko so me ljudje zagledali.
„Živel, David,“ so vzklikali. Pomahal sem jim, a prepoznal nisem nikogar. Vstopila sva v sobo na koncu hodnika. Aragon je sedel na rdečem usnjenem stolu in kadil vodno pipo.
„David! Kako vesel sem, da te spet vidim. Moj bog, zrasel si in ojačal. Lepo. Potrebovali bomo človeka tvojega kova.“
Stisnil sem mu roko in se usedel na enega od dveh stolov.
„Povej, David. Kaj se je zgodilo s Chrisom.“
„Mislim, da so ga ujeli. Ne vem. Zbežal sem.“
„Kaj je z Jamesom in Stacyjem?“
„Mrtva sta. Vsi so mrtvi.“
„Odlično,“ je rekel Aragon in se nasmehnil.
„To je velik udarec za črne tulipane, ne pa tudi usoden. Dobro so organizirani. Mrtve vodje hitro nadomestijo novi ljudje, ki so povsem usposobljeni. Udariti jih moramo, preden se spet postavijo na noge. Pridi, David. Nekaj ti bom pokazal.“
Vstopila sva v sosednji prostor. Pokazal mi je stol.
„Usedi se.“ Ubogal sem ga.
V sobo sta stopila dva moška v belih haljah. Začela sta mi natikati elektrode na glavo. Eden od njiju je potegnil iz torbe injekcijo s svetlozeleno tekočino.
„Ne skrbi, David. Tole ti bo pomagalo, da se boš spomnil,“ je dejal Aragon, ko mi je zdravnik vbrizgaval tekočino. Sprostila me je.
„Začenjamo,“ je rekel drugi zdravnik.
Aragon se je zagledal v monitor. „O, moj bog. Kaj so naredili s tabo, ubogi David.“
„Mislim, da se ne bo mogel spomniti vsega, a nekaterih delov jim ni uspelo izbrisati,“ je rekel eden od mož v belem. Na monitorju so se začele prikazovati podobe.
„Naloži mu program za borilne veščine. In za zdravilca,“ je rekel Aragon.
Moški za računalnikom ga je ubogal in vstavil v računalnik CD. Roke so se mi začele tresti. Pogledal sem Aragona.
„Ne skrbi, David. To je normalno. Čistimo ti trdi disk. Čez nekaj minut bo vsega konec.“
Začel sem se spominjati. Urjenja v Kambodži, ljubljenja z Dawn, učenja Aragona.
„Vi ste nosilci svetlobe, ki nas boste popeljali v nov dan. Na vaših prsih se sveti beli labod, ki je simbol čistosti. Očistite srce in premagali boste temo. Svoboda, čistost, svetloba!“ Množica je zatulila in začela skandirati Aragonovo ime.
„Danes praznujte, kot da je vaš zadnji dan. Jutri gremo v bitko. Mnogi med nami se ne bomo vrnili, ostali boste v večnost odšli kot junaki.“ Iz zvočnikov se je zaslišalo bobnanje. Gola telesa so poplesavala v ritmih divje glasbe.
„Spomni se, David. Spomni se vsega. Premagaj temo,“ je govoril Aragon. Odstranili so mi elektrode z glave.
„Vstani, David. Kako se počutiš?“
„Lepo je biti spet doma,“ sem rekel in objel Aragona.
Nekaj časa sem še stal tam, nato pa se napotil proti Dawninim prostorom. Potrkal sem in vstopil.
„Živjo, neznanec,“ je rekla Dawn. Sedela je na postelji, ovita v skoraj prozorno tančico iz katere so silile jedre sočne prsi.
„Kako se počutiš? Aragon je rekel, da so te spravili nazaj v normalno stanje.“
„Dobro sem. Malo še procesiram vse skupaj,“ sem rekel in se usedel zraven nje.
„Veš, tvoje življenje nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Ne moreš se vrniti nazaj, David. Pozabiti moraš vse, ki si jih kadarkoli ljubil. Za zunanji svet ne obstajaš več. Kar se tiče ljudi zunaj, si umrl na Venice Beachu.“
Poslušal sem jo, a nisem slišal, kaj govori. Moj bog, toliko stvari se je zgodilo. Sploh nisem več vedel, kdo sem. Opazila je moj beg, zato me je dregnila pod rebra.
„Hej, zbudi se!“ Nasmehnila se je in me objela. Tudi jaz sem se močno privil ob njene prsi in zamižal. Bodi močan in pogumen, sem rekel sam sebi. Močan in pogumen.
Just me against the world
by Manični poet on Feb.24, 2010, under Razmišljanja
Sem bil zadnje čase kar precej kritičen do slovenskih založb. Najprej v intervjuju za Dnevnik, potem še za Vest.
No pa sem kmalu doživel novo razočaranje. Danes sem četrtič in zadnjič poslal na STA napoved za novinarske konference. Enostavno me ne jebejo. Pošljem prvič. Pogledam tedensko napoved. Nič. Pošljem drugič. Pogledam naslednji dan dopolnjeno napoved. Nič. Pa si rečem – eh, saj bo v dnevnih napovedih. Pač še vedno naivno verjamem v poštenje ljudi. Pride torek zvečer. Nič. Pošljem tretjič. Pride dopolnjena napoved. Nič.
In zdaj jaz vas vprašam. Pa kdo je tu nor? Državna agencija ne opravlja svojega dela ali si jaz delam utvare, da bodo objavili napoved neznane založbe prej kot neko vaško gasilsko proslavo.
Čast in slava
by Manični poet on Feb.24, 2010, under Malo tistga, malo tega
Pa se je začelo … s prvo tiskovko. In potem objave … najprej Radio Kaos, kasneje še portal Arhivo. Pa dogovori za intervjuje … RTV, NeDelo, Žurnal24. Sledita tiskovki v Mariboru in Novem mestu. Pa žurka v petek zvečer. In potem nove zmage …
Življenje pisatelja je res razburljivo … čast in slava.
Padli junak
by Manični poet on Feb.26, 2010, under Poetry
Rojen pod srečno zvezdo
izurjen za uspeh
izbran za zmagovalca
z blagoslovom bogov.
Neustrašen v bitkah
nežen z ženskami
krut s sovražniki
milosten do ubogih.
Hiter z mislimi
spreten z besedami
uren z rokami
iskrivih oči.
Nič ga ne ustavi
ne povodenj
ne potres
ne strup.
A glej ga zlomka
kako kriči v noči
objokanega obraza
kleči na tleh.
Spoznal je sovražnika
krutega in nepremagljivega
in zdaj kleči pred njim
in se zvija v bolečinah.
“Kdo si?” reče
ne upajoč na odgovor
si briše solze
in se pobira na noge.
“Mar ne poznaš me?”
odvrne glas mogočen
ki strese gore
in ugasne sonce.
“Izbran si bil za zmagovalca
osvojil mnogo si trdnjav
podiral njih zidove
in metal z njih sovrage.”
“A našel si nekoga
kateremu ni para
spoznal si bolečino
žarečo in neopisljivo.”
Junak se rahlo zdrzne
obraz prekrije groza
ko pada na kolena
Ljubezni se prikloni.
Uči nas tale pesem
da ni bilo junaka
ki z njo bi se spopadel
in zmagal bi v boju.
Visoko dvigne meč jeklen
in zadnjič vdihne zrak
v srce si ga zarine
tih dih zleti v mrak.
Negibno zdaj leži
junaka truplo krvaveče
ki nikdar si ni mislil
da mu v Ljubezni zmanjka sreče.
Žur bil je živ!
by Manični poet on Feb.27, 2010, under Malo tistga, malo tega
Žur v Kolovrateatru je uspel, vsaj po mojih merilih. Prišlo je nekaj manj ljudi od napovedi, a mislim, da nekih 50 se jih je obrnilo v celem večeru. Diastema je zažgala, tako kot fantje znajo, knjige so se dobro prodajale, tako da sem zjutraj na sekretu vidno zadovoljen prešteval evrote.
Tole je pa video, ki ga je moj prijatelj Šiš naredil z dogodka. Za vse tiste, ki vam ni uspelo … In pa še slikce, koga drugega kot Mankice.
24. poglavje – General Locke
by Manični poet on Feb.27, 2010, under Malo tistga, malo tega
Vstal sem okoli pol šestih zjutraj. Hotel sem se še stuširati in kaj malega prigrizniti. Dawn je ležala poleg mene, povsem gola. Nisem se je mogel nagledati. Poljubil sem jo. Zdrznila se je, a se ni prebudila. Potiho sem se oblekel in zapustil sobo. Na poti do kopalnice nisem srečal nikogar. Bilo je tiho in mirno, iz zvočnikov se je razlegala tiha new age glasba. Ptičje petje, in zvoki flavte in sitarja. Prišel sem v kopalnico, se slekel in se zazrl v ogledalo. To je tvoj trenutek, sem rekel svoji zrcalni podobi. Stopil sem pod tuš in odprl curek vroče vode. Pustil sem se razvajati vodi, ki je tekla po mojem golem telesu. Po kakih 20 minutah sem stopil izpod tuša, se obrisal in oblekel. Baza je nenadoma oživela. Ljudje so tekali sem in tja, rinili vozičke in nosili zaboje. Vsi so bili v pogonu. Dan odločitve je tu in ti stojiš v prvi vrsti, sem rekel sam pri sebi. Stopil sem v jedilnico.
„Hej, mar nisi v uniformi,“ je rekel Stan.
„Kakšni uniformi?“
„Pridi z mano.“
Po dolgem hodniku sva prispela v orožarno.
„Dobro jutro, general,“ je rekla simpatična temnolaska za pultom.
General? To mi je všeč.
„Tu je vaša uniforma. Oprana in zlikana.“
Vzel sem kup cunj in stopil za zelene zavese ob strani sobe. Oblekel sem se v črno uniformo z belimi labodi na ramenih. Nadel sem si baretko. Stopil sem ven.
„Dobro izgledate, general,“ je rekel Stan.
„Čisto prav vam je. Prav nič se niste zredili,“ je rekel napol v smehu.
Temnolaska se je nasmihala in mi pomežiknila.
„Čez 25 minut odletimo, general. Oprema je že v letalu. Najejte se, naslednje tri ure ne bo nič,“ je dejal Stan.
„Tri ure? Let do Evrope vendar traja devet ur,“ sem rekel začudeno.
Stan se je le nasmehnil. „Ne s srebrno strelo, general. To je naše letalo na fuzijski pogon. Njegova najvišja hitrost je krepko čez 3.000 mph, ponavadi pa letimo z nekje okoli 2.000 mph.“
Pokimal sem, vzel enega od pladnjev s kupa pred mano in stopil nekaj korakov naprej.
„Kaj boste, general,“ je vprašala simpatična, dokaj mlada rdečelaska z belo čepico na glavi.
„Kaj priporočate?“
„Hmm … ham&eggs.“
„Odlično. In kavo prosim. Močno.“
„Takoj, general. Obrnila se je in nalila olje v ponev. Zacvrčalo je, ko je nanjo vrgla slanino. Dvanajst minut kasneje sem s kruhom pomazal še zadnje ostanke rumenjaka s krožnika in spil še zadnji požirek izvrstne turške kave.
„Ste pripravljeni general,“ je rekel Stan.
„Sem. Pojdimo. Delo nas čaka.“
Leteli smo nad Atlantikom s hitrostjo 2.200 mph. Srebrna strela je letela tiho, brez tresljajev, ki smo jih vajeni z letali na kerozin. Let me je zazibal v prijeten spanec … ki so ga grobo prekinile krute sanje.
“Doktor, spet ima more!” Mozoljasta sestra z mastnimi rdečkastimi lasmi, ki ni mogla biti starejša od 25 let, je tulila na ves glas.
“Moj bog, bi rada da oglušim,” je rekla sestra zraven nje. Tudi njo sem videl prvič.
V dveh minutah je v sobo priletel dežurni zdravnik.
“Kaj se dogaja,” je vprašal in trikrat globoko vdihnil.
“Dr. Sloane, spet ima nočne more. Zbudila sem ga, saj sem mislila, da bo padel v šok. Govoril je v spanju in treslo ga je.”
“Že dobro Jude. Poskrbel bom zanj.”
Stopil je do omarice in potegnil iz nje epruveto s prozorno tekočino.
“Ne skrbi, sine, kmalu boš spet sladko spal. In mi tudi.”
Pomežiknil mi je in mi zaril injekcijo v ramo. Zdrznil sem se in se čez nekaj sekund začel pogrezati v stanje popolne zamaknjenosti. Soba je začela izginjati v prosojni meglici, dokler ni ostala le božanska belina. Kako lepo je, sem pomisli. Sem umrl? Sem v nebesih? Hej, o tem sem bral v knjigi Usoda duš. Moral sem umreti.
“Hej! David! Moj bog, je vse v redu s tabo?”
Odprl sem oči in zagrabil podobo pred menoj. Globoko sem dihal in ovratnik sem imel ves prepoten.
“V redu je. Zdaj si na varnem.”
Spustil sem Stana in se zleknil nazaj na stol.
“L .. lahko dobim kozarec vode?”
“Seveda, David. Dawn! Lahko prineseš vrč vode?”
“Dawn? Mar gre tudi ona z nami?”
“Normalno. Potrebujemo jo. Je ena najbolj usposobljenih strokovnjakov za orožje, kar jih imamo. Poleg tega ima neverjeten spomin. Zapomni si vsako podrobnost.”
Debelo sem ga pogledal z odprtimi usti. Kaj za vraga?
Matjaž, I’m sorry!
by Manični poet on Mar.02, 2010, under Malo tistga, malo tega, Razmišljanja
Tisti, ki me poznate, veste, da ne šparam jezika. Kar pomeni, da kdaj pa kdaj rečem tudi kaj, kar ne bi bilo treba. Tako sem na sredini tiskovki med drugim delaj, da je Matjaž Rušt lenuh, ki leži doma in ne dela nič. To ga je precej užalilo, kar mi je včeraj tudi jasno povedal. Sem mu poskušal obrazložiti, da je šlo za šalo, a sem kmalu spredvidel, da je bil res prizadet.
Zato se na tem mestu iskreno opravičujem Matjažu, hkrati pa pozivam vse, ki bi imeli delo zanj, da mu pomagajo, ker je res odličen fotograf, ki pa žal živi v državi, kjer za njih ni posluha in se jih ne ceni dovolj.
Smet na analu K – 1. prizor
by Manični poet on Mar.02, 2010, under Smet na analu K
Nova nadaljevanka, ki jo bomo začeli snemati v kratkem!
1. PRIZOR
Temačni hodniki Bob TV
Mirko Frajer priteče po hodniku, premočen. V rokah drži liste papirja. Zadihan se ustavi in začne kričati.
MIRKO FRAJER: Strojan! Stro-jan!
STROJAN BROWN: Mirko! Kaj se je zgodilo? Imaš papirje?
MIRKO: Imam. Komaj sem jih dobil. Za mano so! Komaj sem jim ušel …
STROJAN: Nima veze. Važno da imamo ekskluzovo za danes! Hitro, v bunker!
Bunker, 200m pod BOB TV
MIRKO: To je to. Dokaz je očiten in neizpodbiten.
STROJAN: Tristko kosmatih, Mirko. Gledanost bo poskočila do neba!
MIRKO: Dokazali bomo, da je vse res. Vse je res, hudiča!
STROJAN: Mirno. Do oddaje je še 20 minut. Hitro, do Zraka!
Pritličje, še vedno Bob TV
Strojan potrka na vrata pisarne.
UROŠ ZRAK: Naprej!
STROJAN: Imamo jo! Mirkotu je uspelo!
UROŠ: Tooo. Pokaži!
Strojan mu pokaže papirje.
UROŠ: Vse je tukaj, črno na belem. Jebemti, danes bom kresnil Petro, da se bo bliskalo!
PETRA KRČMAR: Uroš, še vedno me imaš na zvočniku!
UROŠ: Jebemti. (skoči do telefona in ga izklopi s hitrim pritiskom na gumb) Urejeno!
STROJAN: Obleci se. Čez 10 minut gremo v živo.
Studio 101
ZVOČNIK: Pet, štiri, tri, dva, ena … greeeeeemo!
UROŠ: Drage gledalke in gledalci, gledate prva večerna poročila slovenskih televizij. Začenjamo z ekskluzivno novico. Uspelo nam je pridobiti dokumente, ki dokazujejo, da je bil pokojni zdravnik Bečirovič, ki je zlorabljal bulmastife, pravzaprav vesoljec. Obdukcija je pokazala, da so njegovi organi neverjetno podobni tistim, ki so jih odkrili pred 55 leti v Rooseveltu v ZDA. Podrobnosti – Mirko Frajer.
MIRKO: Uroš tako je. Iz veterinarskega inštituta nam je uspelo pridobiti podatke o obdukciji. Ti so pokazali, da je bil Bečirovič vesoljec, na začasnem obisku v Sloveniji.
UROŠ: To je bil Mirko Frajer, direktno izpred poslopja Veterinarske uprave.
SOUTH PARK LOOKALIKE: Poglejmo še ostale novice Smeta na analu K.
Uro in pol kasneje. Pisarna Strojana Browna.
STROJAN: Kolkor kaplic tolko let …
UROŠ: Bog nam daj na svet živet …
MIRKO: Fijuuuujuuuuu o fijuuujuuu
STROJAN: Bogati bomo. Mwahahahhaa. Moj načrt bo uspel.
UROŠ: Petra, prihajam. Moj korenjak je že trd.
PETRA: Uroš, za tabo stojim.
MIRKO: Uiiiuiiii … (bruhne in se zvrne po tleh)
Smet na analu K – 2. prizor
by Manični poet on Mar.03, 2010, under Smet na analu K
Mestna občina Ljubljanska – 1. nadstropje – Županova pisarna
ŠUKRI BRANCINI: Kako to mislš ne bomo zgradil? Sevede bomo zgradil jebomast. Kje je doktor Smrdel?
DOKTOR SMRDEL: Tukaj, župan. Želite?
ŠUKRI: Smrdel. Takoj je treba spremenit plane za štadion. Si me slišal?!
DOKTOR: Da, župan. Takoj. (odhiti po hodniku in se skoraj zvrne po stopnicah)
ŠUKRI: Kok bo to dnarja pršlo?
IVAN GOZDAR: 50 milijonov, župan.
ŠUKRI: Ni problema. Sam da jst to preverm, kako bo šlo čez pr piaru. (dvigne slušalko telefona in se zadere) Maša! Maaašaaa!
(Maša prihiti v pisarno)
MAŠA ŠVICKO: Da, župan. Želite?
ŠUKRI: Poslušaj. Gozdar klele mi bo zrihtu nove občinske prostore pod štadionom u Stožcah. 50 miljonov mormo dat, ti pa sprav to čez medije, da bo zgledal, da smo blazno kul. A prov?
MAŠA: Da gospod. (dvigne telefon in vtipka par številk) Halo? Je tam radio Falus? O, živjo Matjaž. Bi lahko objavil eno vest. No, super. Seveda dobiš. (prekine zvezo in kliče naprej) Halo? Je tam Tribunal 23? Pozdravljena …
ŠUKRI: Urejeno. Kaj pa bi ti rad, Gozdar?
IVAN: Saj me poznate, gospod župan. V miru bi rad užival penzijo. Na Maldivih, z mladim dekletcem.
ŠUKRI: Urejeno. Te bomo prek turistične zveze tja spravili. In bomo rekli, da gre za projekt novega zdravilišča.
IVAN: Hvala, župan. Vedno ste bili pravi domoljub.
Avtomobil Bob TV, nekje na ulicah Ljubljane
LANA CURK: Tukaj levo! Levo pizda!
ČEFUR ENA: Jebote pas mater. (ostro zavije v temno ulico in povozi malega psa) U pičku mater đukelo jedna.
BABICA ZLATKA: Neeee. Mufiiii. Buahahah.
ENA: Ajd šuti, stara. Koji ti je kurac šetat psa bez lanca!
LANA: Desno. Desno!
ENA: Ok, šefica. Evo, samo malo. Tu smo. (izstopijo iz avta)
LANA: Drugo nadstropje. (vstopijo skozi stara lesena vrata)
Drugo nadstropje podrtije nekje v Ljubljani
(trkanje na vrata)
NEZNANEC: Kdo je?
LANA: Ekipa smeta tukaj. Imate papirje?
NEZNANEC: Imam. Čakajte. (porine dva lista pod vrata) Tukaj so! Kje je moj denar?
LANA: Samo malo. (butne čefurja ena) Daj pare, pizda!
ENA: Evo, evo, samo sam za cigare uzeo!
LANA: Izvolite gospod (porine pod vrata 37 eur)
NEZNANEC: H … hvala.
LANA: Gremo fantje, imamo jih.
Parkirišče Bob TV
Brown nemirno hodi sem ter tja in kadi. Avtomobil pripelje izza ovinka in pridrvi na parkirišče.
LANA: Brown! Imamo jih!
STROJAN: To! Pokaži! (vrže cigaret direktno čefurju ena v obraz)
ENA: Aaaaaa. Moje oči.
STROJAN: Ajde ne tuli smrduh jedan!
ENA: Ne vidim u pičku mater.
STROJAN: Pokaži papirje! (zagrabi papirje in začne brati) To je to, Ana. To je to. Jebemti, najraje bi te kresnil, tako sem vesel.
LANA: Kaj čakaš?
STROJAN: Kasneje, zdaj nas čaka delo. Hitro, v grafiko!
Studio 101, 17.55
PETRA: Ti paše, a? Malo sproščanja pred oddajo.
UROŠ: Ne čvekaj babnica, zdaj zdaj mi bo prišlo.
REŽIJA: Še štiri minute!
UROŠ: Pizda, ne morem se zbrati! (odrine Petro stran in si zapne zadrgo na hlačah)
Petra vstane in se splazi izpod mize.
PETRA: Jah, pa drugič. Itak se moram it pripravit za oddajo. Pa Tanko je treba iz gostilne spravit.
UROŠ: No pejt že. Začenjamo.
REŽIJA: Pet, štiri, tri, dve, ena. Gremo!
UROŠ: (po uvodnem pogovoru s South Park Lookalike) Spoštovane gledalke, cenjeni gledalci, gledate prva večerna poročila slovenskih televizij. Začenjamo z ekskluzivno novico. Našim novinarjem je uspelo pridobiti dokumente, ki jih vidite tudi na ekranu, ki dokazujejo, da župan Ljubljankovič gradi piramido pod štadionom v Stožicah. Pomaga mu razvpiti gradbinec Ivan Gozdar, naložba pa naj bi davkoplačevalce stala kar 50 milijonov evrov. Poroča Lana Curk.
LANA: Uroš, tako je. Iz zaupnih virov smo pridobili dokumente, ki dokazujejo, da se bo pod štadionom radila narobe obrnjena piramida, ki bo segala kar 140 metrov v globino.
UROŠ: Kje pa bo Ljubljana dobila denar, Lana?
LANA: Torej, iz drugih dobro obveščenih virov smo izvedeli, da naj bi se drastično podražil mestni promet, prav tako pa se bo uvedla posebna mestna trošarina na kavo in cigarete.
UROŠ: To je bila Lana Curk, direktno z balkona za mano.
SOUTH PARK LOOKALIKE: Poglejmo še ostale novice Smeta na analu K.
Pisarna Strojana Browna
VSI: Ubi ubi ubi šiptara …. jebiga jebigaaaa!
STROJAN: Šam-pioni! Šam-pioni!
MIRKO: Uiiiiuiii (brcne v nogo mize in se zaleti v zid, omedli)
LANA: Dobr smo ga! Pa naj zdaj njegove piarovke to zrihtajo!
UROŠ: Kva bom pa dons kresnu Petro!
PETRA: Uroš, za vrati sem.
UROŠ: Dobro. Kje smo ostali?
STROJAN: Vsi dobite bonuse. Pet evrov na februarske plače!
VSI: Hura! Ko ne skače taj je šiptar hej hej hej! (začnejo spontano skakati, razen Mirkota, ki negibno leži na tleh)
STROJAN: Končno bom lahko mirno spal.
LANA: Aaaaah.
Mirko: Argghhhhh …
12. poglavje – Tablete
by Manični poet on Mar.04, 2010, under Manični poet
Zdravila so najbolj priljubljena metoda zdravljenja pri psihičnih motnjah. Po nekaterih podatkih naj bi antidepresive jemala kar četrtina Slovencev. Psihiatri zelo hitro predpišejo tablete, farmacevti pa na ta račun mastno služijo. O kaki korupciji ne bom govoril, ker nimam dokazov, a naj me strela pokosi, če je vse čisto.
Sam sem se prvič srečal s tabletami med prvo epizodo depresije. Kaka dva meseca sem spal le po nekaj ur na noč, zato mi je psihiatrinja dala nekaj tablet melatonina, hormona, ki uravnava spanje. Nisem jih pretirano uporabljal, saj se mi je spanec postopoma uravnal. Seveda je poskusila tudi z reklamiranjem antidepresivov in uspavalnih tablet, a se nisem odločil za to možnost.
Kasneje sem se srečal s tableti in ostalimi zdravili v psihiatrični kliniki Polje. Spoznal sem Haldol, pomirjevalo, ki je tako močno, da ne moreš kontrolirati mišic. Ne moreš gledati, ne moreš normalno dihati, jezik ti visi iz ust. Kasneje sem izvedel, da traja kakega pol leta, da se telo očisti teh močnih zdravil. Potem so mi dali antipsihotike pa stabilizatorje, pa pomirjevala in antidepresive. Ko sem po mesecu dni prišel iz bolnišnice, sem bil na štirih različnih tabletah.
Postopoma sem opuščal tablete in ostal na antidepresivih in stabilizatorjih razpoloženja, ki bazirajo na litiju. Ne vedo sicer natančno, kako litij deluje, a baje da deluje pri uravnavanju razpoloženja, tako da ga kar pogosto predpisujejo. Kasneje so mi menjali antidepresive, dokler nisem pristal na Welbutrinu, nekaki evropski različici znamenitega Prozaca. Njegova prednost je v tem, da nima veliko stranskih učinkov, kot je na primer motnja erekcije ali rejenje. Tudi stabilizatorji Qilonorm so precej blagi. Za vsak slučaj imam še Depakin, močne stabilizatorje, ki ti hitro zbijejo evforijo na približno normalen nivo.
Stranski učinki so lahko velika jeba. Ko sem še jemal antipsihotike in to atipične, češke, sem imel hude težave. Najbolj opazni sta bili dve: nisem mogel premikati vseh prstov hkrati (pomislite, kako je tipkati, če lahko premikaš le po en prst naenkrat) in nisem mogel izostriti vida. Kar pomeni, da praktično nisem mogel brati z monitorja, razen, če sem si nastavil največje možne fonte. Usta sem imel kot radirka, tudi če sem pil ni pomagalo. Grabila me je panika, kadar sem bil v množici ljudi. Sanjal sem blazno čudno, zjutraj pa se nisem mogel pobrati s postelje. Moji gibi so bili nekontrolirani. Enkrat sem šel plavat in sem skoraj utonil, ker se mi je vsaka okončina premikala po svoje.
Čez nekaj časa ugotoviš, da tablete niso tak bav bav. Telo se navadi, kar seveda pomeni, da sčasoma postaneš odvisen, in tudi psiha se prilagodi novim razmeram. Nehap se obremenjevati s tem, kaj mislijo drugi. Konec koncev se zavedaš, da skoraj polovica slovencev jemlje neko obliko antidepresivov, pomirjeval ali uspavalnih tablet. Danes jih predpisujejo že osebni zdravniki.
Cvet slovenskega novinarstva – Ana Marija Ficko
by Manični poet on Mar.06, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment :ana marija ficko, bejbe, lepota, novinarke, pop tv more...13. poglavje – Napake
by Manični poet on Mar.08, 2010, under Manični poet
“Če ne veste, kako popraviti … prosim, nehajte kvariti.”
Vsi delamo napake. To je v človekovi naravi. Veliki indijski guru Sai Baba, nekateri celo trdijo, da je avatar, je nekoč dejal: “Kdor se moti, razmišlja.” Večji problem je svoje napake priznati in se za njih opravičiti oziroma jih popraviti.
Sam sem v življenju naredil veliko napak. Veliko stvari obžalujem in bi jih danes naredil povsem drugače. A časa se ne da zavrteti nazaj. Ko je stvar storjena, je storjena in se je ne da več popraviti. Lahko se zgolj trudimo, da bi ublažili posledice naših preteklih dejanj.
Imel sem par obdobij, ko sem se opravičeval vsem in vsakemu posebej. Ponavadi je to depresivno obdobje, kajti v maničnem nimaš občutka, da bi delal karkoli narobe, četudi ti vsi govorijo, da ravnaš napak. A svet se takrat vrti drugače. Obstaja samo ena resnica – tvoja. Ko obdobje blaženosti in evforije mine, pride katarza, čas za očiščenje in obžalovanje. To obdobje je zelo pomembno in lahko bistveno vpliva na naše odnose z drugimi ljudmi.
Kot sem že omenil, je za okrevanje zelo pomembno, da te obkrožajo ljudje, ki te poznajo, razumejo in podpirajo. Nekaj ljudi ti ne bo nikoli oprostilo, drugim se sploh ni treba opravičevati. Tako je življenje. Nikoli ne moreš biti všeč vsem. Vedno se jih bo našlo nekaj, ki te bodo kritizirali in ti metali polena pod noge. Tudi to je v človekovi naravi. Enostavno ne prenesemo, da je nekdo boljši od nas.
Najtežje se je človeku opravičiti v obraz. Ko sem bil majhen, naj bi se dedku večkrat opravičil tako, da sem mu napisal pismo, mi je kasneje povedala babica. Tudi danes mi ni nič lažje usesti se z nekom in mu povedati v živo, kako žal mi je, da so ga moja dejanja prizadela. Ključni problem je v tem, da je treba priznati napako samemu sebi. Najtežje je sebi priznati, da smo ravnali narobe in da smo nekoga prizadeli. Zato moramo vedno najprej oprostiti sebi. Drugi ti bodo hitro oprostili. Če bodo začutili, da je naše opravičilo iskreno, bodo oprostili. A glavno vprašanje je, če si si oprostil sam. Ravno zamere do samega sebe nas stanejo dragocene energije in nas vlečejo nazaj, ko bi morali teči naprej.
Tudi tu pomaga pisanje. Sam vsak konec leta napišem nekakšen kratek pregled iztekajočega se leta, kaj obžalujem in česa sem vesel. Takole sem napisal na blog za božič 2009:
Konec leta je idealen čas za retrospektivo. Pogled nazaj. Na vse slabe in dobre stvari, ki so se zgodile, pametne in malo manj pametne odločitve, nove izkušnje in nova spoznanja. Nikakor ne morem reči, da je bilo iztekajoče se leto dolgočasno … au contraire.
Bili so vzponi in padci, visoki in globoki. Bila je ljubezen in bilo je razočaranje. Bilo je obdobje ustvarjanja in obdobje rušenja ustvarjenega. Trenutki norosti in čas streznitve …
Če bi moral nadeti ime letu 2009, bi ga poimenoval Leto iskanja. Iskanja samega sebe, iskanja poti, po kateri naj bi hodil, in iskanja globjega pomena vsega skupaj. Sem se našel? Je bilo vredno? Sem boljši človek kot leto prej? Definitivno sem drugačen. Boljši … slabši? Ne vem. To naj ocenjujejo drugi.
Življenje je prekratko, da bi ga metali stran. Ukvarjanje s preteklostjo, napihovanje problemov, neosnovani strahovi in plavanje v negativnih čustveno-mentalnih stanjih počasi, a zanesljivo vodijo v propad. Težko, če ne nemogoče, je na vsako situacijo gledati pozitivno, a prevečkrat si pustimo, da nam stvari pridejo do živega in potem spregledamo lepe stvari, ki jih prinaša življenje.
Naj vam leto 2010 prinese čim več lepega in dobrega!
Dan, ko je ljudstvo vzelo pravico v svoje roke!
by Manični poet on Mar.10, 2010, under Malo tistga, malo tega
Včeraj sem bil priča nečemu, kar se v Sloveniji še ni zgodilo, kar jaz pomnim. Skupina podpornikov delavcev, ki so v neživljenjskih, tako rekoč suženjskih razmerah delali za fašističnega delodajalca, ki se mu seveda ne bo zgodilo nič, saj so delodajalci zaščiteni kot kočevski medvedi, skušali ob petju Internacionale zasesti ministrstvo za delo in ga vrniti ljudem. Poteza, vredna občudovanja in posnemanja!
Že večkrat sem povedal, da se bom tudi sam, dokler bo še trohica življenjske energije v meni, boril proti oblastnikom, ki ne vidijo dlje od svoje riti in denarja, s katerim si jo brišejo. Levi, desni, vsi so isti. Čas je, da si povrnemo oblast in postavimo vlado, ki bo delala za ljudi, ne pa za lastne interese.
Tale komad je nekoč dvigoval moralo tistim, ki so se borili za našo zemljo, naj jo danes dvigne vam, ki se borite za enakopravnost in svobodo vseh.
Cvet slovenskega novinarstva: Tanja Tomažin
by Manični poet on Mar.11, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment more...Cvet slovenskega novinarstva: Ana A. Gajič
by Manični poet on Mar.13, 2010, under Malo tistga, malo tega
1 Comment more...Nina Osenar meets David Locke
by Manični poet on Mar.19, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment :david locke, manični poet, nina osenar more...Noč s parketarji
by Manični poet on Mar.22, 2010, under Vse je res - da book
Vedno znova se čudim ljubljanski eliti, ki se zavzeto drenja na VIP prostoru v Topu (bivši Global) in se trudi, da bi izgledala nadvse sofisticirano s flašo viskija in prgiščem mladoletnic okoli sebe. Po novem jim pravim parketarji. Pa poglejmo …
Parketar = človek, ki se ima za predstavnika visoke družbe, nekakšen nadčlovek s superčloveškimi sposobnostmi, ki pa jih pokaže samo, ko je res nujno potrebno. Ponavadi nosi srajco, višje kaste tudi brezrokavnik iz kašmirja. Parketarja spoznaš po tem, da sta ob njem vedno vsaj dve dekleti in steklenica pijače. Natakarice parketarjev ne marajo, saj jim ne puščajo veliko napitnine, jih pa zato obkladajo z neprimernimi floskulami tipa “sem povprašu po celem Topu kok je cifra tvojga telefona in vem, da je prva nula … mi daš še ostalih osem”. Parketar je človek olike, kar kaže na dobro vzgojo. Če vidite parketarja plesati, gre gotovo za prevaranta. Parketar ne groova, on henga. Vedno mora biti v kontroli, zato ne pusti, da bi ga vzdušje poneslo prek meje. Parketar se vedno trudi, da bi zvenel skrajno izobraženo, ko vse ostalo odpove, ima pripravljen set vizitk z žestokim napisom tipa Parketarstvo Rodić s.p., ki jasno kaže njegov poklic, in šop denarja, ki kaže na njegovo dobro situiranost. Parketar skoraj nikoli ne gre domov sam in to da vedeti okolici. Parketar, kot že samo ime pove, polaga parkete. Parketar vedno dobi svoj parket, če mu ga ne dajo, si ga vzame, a na sofisticiran način. Zase je bog. Amon fucking Ra.
V petek sem bil drugič na VIPu in sem se zabaval do amena. Najprej Tinčetu, ki se je zvrnil sredi fensijade, obležal za trenutek, nato pa sramežljivo pomahal ogorčenim pomembnežem. Potem parketarjem, ki so kurili dekleta iz naše družbe, a so ta kmalu ugotovila, da iz te moke ne bo kruha, kar verjetno pomeni, da je šlo za prevarante. Pa za konec še bejbi, ki mi je na balkonu na čiku vztrajno skušala dopovedati, da če ponavljaš ime Kaja dovolj hitro, se sliši kot Jaka. Pickup line par excellence …
Ja, tako je bilo v petek. Če boste le imeli možnost, pojdite pogledat kdaj pa kdaj med parketarje. Zabava zagotovljena …
Parketarjev tlaka ali definicija parketa
by Manični poet on Mar.22, 2010, under Vse je res - da book
Parketarje sem obdelal že v prejšnjem zapisu, tokrat je čas za njih posel oziroma parkete. Torej …
Parket = uglajena, pogosto visoka in prsata ženska, ki že na prvi pogled deluje, da ve kaj hoče. In ve. Hoče dobro situiranega moškega, ki jo bo zadovoljil v vseh možnih pogledih. Išče torej parketarja. In dobro ve, kje iskati in kako prepoznati dobrega parketarja. Dober parket se sveti. To pomeni, da na njenem telesu ne najdeš kocine, obraz je naličen, usta so brezhibno namazana, iz njih diši po vijolicah. Parket se pusti razvajati. Parket je vedno žejen in nikoli si ne plača pijače. Pije viski, koktejle, vodko in šampanjec. Parket rad pije, a nikoli preveč. Za razliko od parketarjev, ne henga, ampak groova. Včasih boste videli dva ali več parketov okoli enega parketarja. Takrat se zavedajte, da prisostvujete ritualu izbire in zavrnitve. Zavrnjen parket se zavleče v kot in si liže rane, nato pa poišče žrtev, ki je znana tudi pod imenom “rebound guy”. Parket vedno išče nekoga, ki ga bo položil hitro, učinkovito in kvalitetno. Kljub temu, parket ne mara, da nekdo hodi po njem.
Primer bambusovega parketa:
Poznamo več tipov parketov. Najbolj pogosta je klasična lesena. Klasična lesena oblika parketa je tipična za večino slovenskih klubov. Izgleda 4 od 5 in prihaja iz Ljubljane. S svojo prisotnostjo privabi poglede 80 odstotkov moških. Hodi na fitnes, pije martini bianco, fuka trikrat na teden.
Redkejša oblika je laminat. Laminat je parket, ki ga srečamo zelo redko. Laminat ni pravi parket, ampak gre za umetno obliko. Zelo verjetna je vsaj ena plastična operacija. Pritegne pogled 95 odstotkov moških, tretjina jih dobi erekcijo, vsaj dva od stotih tega ne zdržita in ju izda srce. Je čista petica. Prihaja s province. Hodi na pilates, pije dom perignon, fuka enkrat tedensko.
Najredkejša oblika je bambusov parket. Bambusov parket je tako redek, da ga večina moških vidi le enkrat v življenju, upreti pa se mu ne more noben. Bambusov parket je tako nežen, da ga številni sploh ne zaznajo, tisti ki ga, pa nikoli več niso enaki. Hodi na diamantni piling, pije Evian, fuka nekajkrat letno, a takrat se trese zemlja in odpre nebo.
Vstaja Alfa Surle
by Manični poet on Mar.24, 2010, under Vse je res - da book
Ker v zadnjem času opažam, da so se spet razpasle, bi danes spregovoril o bitjih, imenovanih “Surle” …
Surla = bitje, ki na prvi pogled izgleda povsem normalno, a pod površjem vre. Surla je nezadovoljna s svetom okoli sebe, a se ne trudi, da bi ga spremenila. Še več, surla si načrtno in sistematično prizadeva, da bi svet ostal enak in ne le to – surla želi v to potegniti čim več ostalih ljudi in jih transformirati ter s tem potrditi smisel svojega obstoja. Proces bi strokovno lahko poimenovali surlanje. Surle imajo svoje gibanje, imenovano surlizem in svojo knjigo – Surlan. Iščejo obljubljeno deželo Surlijo in čakajo vstajo prvega Surle, ki ga ljubkovalno kličejo Alfa. Surle prepoznamo po tem, da se niso zmožne nasmehniti in na situacije reagirajo povsem neprimerno. Usta so obrnjena navzdol, oči so steklene, gibi so počasni in pogosto neusklajeni. Surla si globoko v sebi želi biti ljubljena, a nikogar ne pusti blizu. Tudi če komu to uspe, bo surla nagonsko ušla, prekinila stike z njim in se potegnila v samoto. Surla ni družabno bitje in se povezuje le z ostalimi surlami. Skupaj nato obujajo spomin na stare dobre čase, ko je Surlija vladala svetu in so ljudje citirali zapise iz Surlana. Po zadnjem popisu je bilo v Sloveniji 43.568 Surl, od tega 27.234 žensk in 16.334 moških. Surle živijo dolgo, saj za svoj obstoj porabijo malo energije. Povprečna življenjska doba Surle leta 2005 je bila 84,6 leta, povprečna starost pa 37,2 leta. Ponavadi živijo v urbanih okoljih, ne pijejo in ne kadijo, kar jim še dodatno onemogoča, da bi jih družba sprejela. Leta 2002 so izvedli poskus, da bi ustanovili svojo državo, a je bil zatrt v kali. Leta 2012 naj bi poskusili znova. Če jim uspe, bo kočevski gozd postal suverena in neodvisna država Surlija in Alfa Surla naj bi znova vstal v obliki rjavega medveda.
Pizde ali človeka dekadenca
by Manični poet on Mar.25, 2010, under Vse je res - da book
Surle smo obdelali, čas je da se poglobimo globlje v človeško dušo …
Megapizda
Pizda = Za razliko od splošnega prepričanja, pizda ni ženski spolni organ, kljub temu, da ga nekateri vulgarno tako imenujejo. Prav tako pizde niso podobne ženskim spolnim organom, saj so slednji veliko lepši in nežnejši od človeških pizd. Kako torej prepoznamo pizdo? Pizda je ena najnižjih oblik homo sapiensa, z enim samim ciljem – zagreniti življenje sleherni duši. Pizda vidi vse slabo. Ni je stvari, ki bi pizdo osrečila, morda le za hip, a jo kmalu zagrabi pizditis in belo se hitro spremeni v črno. Pizda širi slabo energijo in črpa dobro. Je nekakšen vorteks, črna luknja, ki srka dobro voljo iz svoje bližnje okolice in jo transformira v slabo. Pogosto vidite pizde, kako brez kakega posebnega razloga stojijo v množici ljudi, z bebavim pogledom na obrazu. Takrat se pizda hrani. Pizda je napredna oblika surle, takorekoč vladajoča kasta. Vsaka surla teži k temu, da bi postala pizda, a le redkim uspe. Pizda ni kompleksno bitje, je pa zakompleksano do skrajnosti. Kljub temu pizda ve, zakaj počne kar počne. Njen fokus je jasen, njen um bister, njene besede prodorne, njen korak uren. Pizde se včasih zbirajo v skupine, imenovane klani. V klanih kujejo načrte in razmišljajo, kako pohabiti čim več ljudi. Nekoč je obstajalo gibanje – pizdolizem – a ga je pizdam uspelo uničiti. Kot v vsaki družbi imajo tudi pizde hierarhijo. Obstajajo tri vrste pizd: osnovna pizda ali mala pizda (vojaki, delavci, skrbijo za širjenje slabe energije), preroške pizde ali guru pizde (redka oblika, širi slabo energijo s pomočjo demagogije o koncu sveta in podobnih jajcih) in kraljeve pizde aka peesda royal (modra kri, predstavniki najvišjih družbenih slojev, direktorji, politiki, zdravniki, sodniki). Tudi pizde imajo svojega boga – Megapizdo – za katerega se govori, da bo stopil z neba, ko bodo mini pizde asimilirale dovolj ljudi, da se bo lahko mirno hranil do konca dni. Pizd je bistveno manj od Surl. Po zadnjem popisu v Sloveniji 4.259. Povprečna pizda živi 73 let, povprečna starost je 32,1 leta. Njihov slogan je domiseln, a vseeno globok – nimam dnarja nimam časa a bom vedno pizda vaša.
Prasice ali moških nočna mora
by Manični poet on Mar.26, 2010, under Vse je res - da book
Še vedno se premikamo globlje in globlje na človekovo temno stran … pizde so za nami, surle tudi, dame in gospodje – prasice.
Prasica = visoko razvito bitje ženskega spola, ki pa opravlja najbolj nizkotne dejavnosti. Podobno kot pri pizdi, je smisel njenega obstoja prizadeti sočloveka, ga razčlovečiti in razvrednotiti ter pustiti zgolj kup brezosebne in brezoblične zmesi mesa, dlak in krvi. Prasice so na prehrambeni lestvici višje od pizd, zato se jih pizde bojijo in se jih izogibajo. Za razliko od nižje razvitih prijateljic pizd, prasica točno ve kaj počne in to počne z užitkom. Medtem ko surle in pizde vse počnejo nagonsko in jim njihova dejanja ne prinesejo nikakrših ali zgolj zelo majhne užitke, prasice naravnost uživajo, ko vidijo, da so nekoga spravile v jok.
Naj vas nedolžen videz prasice ne zavede ...
Tipičen primerek prasice lahko najdete po nočnih klubih. Prasico je težko ločiti od parketa, potrebna je podrobna preučitev. Prasica si ponavadi nadene videz laminata ali pa kar bambusovega parketa in z njim rajca parketarje. Ni ga junaka, ki ne bi podlegel čarom prasice in ni ga korenjaka, ki se ne bi zlomil, ko opravi z njim. Prasičini udarci so skrbno preračunani in skrajno boleči. Prasica potrpežljivo čaka na svojo priložnost, nato pa useka hitro in nepričakovano. Tudi prasica se pusti razvajati, a za razliko od parketa, v tem ne čuti nobenega zadovoljstva. Razvajanje je za prasico zgolj sredstvo, s katerim pride do cilja.
Po indijanski legendi je prasica nastala, ko sta se sparila Megapizda in Alfasurla. Lastnosti obeh so se manifestirale v Evi, prvi človeški prasici in kasneje v vseh ostalih prasicah. Eva je, kot je dobro znano, ponudila Adamu prepovedan sadež (ne, ni bil del njenega telesa) in bog ju je vrgel iz raja. Tudi sodobne prasice se zgledujejo po Evi in jo častijo. Pogosta taktika prasic je, da se moškemu ponudijo, nakar sledi hladna in odločna zavrnitev, ki moškega pusti zgubljenega in prizadetega. A prasica ponavadi ne počiva in mu vtre soli v sveže rane. Zelo pogoste so zbadljivke glede fizičnega izgleda, dolžine penisa ali poraščenosti. Zaradi genov Alfasurle ima prasica sovražen odnos do celotnega človeštva, celo do istega spola in ostalih prasic. Geni Megapizde ji dajo potrebno ostrino in popolno neobčutljivost na bolečino. Ko se srečata dve prasici, se je bolj umakniti na varno. Znane so epske bitke med prasicami, ki so se končale z anihilacijo in totalnim opustošenjem.
Prasice so redkejše od pizd, a toliko bolj nevarne. Po popisu iz leta 2002 je bilo v Sloveniji 842 prasic. Njihova življenjska doba je 84,5 let, njihova povprečna starost 29,6 leta. Ponavadi živijo same, zelo redko v skupinah, saj dominantna alfa prasica pogosto onemogoči ostale prasice in z njimi nahrani svoje otroke. Prasice nimajo svoje svete knjige, ne boga, saj verjamejo, da so božanstva one same. Pred davnimi leti so častile hudiča, a so ga nekega večera zvabile v past in mu pripravile presenečenje, ki ga ni nikoli pozabil. Osramočen se je zavlekel v kraljestvo ognja, kjer ostaja še danes, osamljen, ponižan in objokan.
Vse je res 012 – Pahorja tresoča se kolena
by Manični poet on Mar.29, 2010, under Vse je res
Leave a Comment :Vse je res more...Sončki ali človeštva rešilna bilka
by Manični poet on Mar.30, 2010, under Vse je res - da book
So mi rekli zadnje dni, zakaj definiram samo slabe lastnosti ljudi … pa sem se odločil, da je danes čas za nekaj drugega … ladies and gentlemen … sončki!
Sonček med igro
Sonček = oseba ženskega ali moškega spola z neverjetno dobrim srcem, vedno pripravljena pomagati in se žrtvovati za druge. Sonček je dobil ime po soncu, zvezdi, ki greje nas in naš planet, nam daje svetlobo in nam lepša dni. Prav tako nam naša življenja ogrevajo človeški sončki in nam lepšajo puste in turobne dni.
Sonček ne pomaga zaradi lastnega zadovoljstva, ampak zato, ker rad osrečuje druge. Sonček nikoli ne zahteva plačila in nikoli ne želi ničesar v zameno. Sonček je srečen, ko vidi, da je nekomu drugemu polepšal dan in mu podaril delček sreče, ki jo nosi v srcu.
Po stari legendi je sonček utelešenje Jezusa Kristusa našega gospoda. Po drugi je reinkarnacija samega Bude. Kakorkoli že, sončki so božanstva, ki vladajo našemu krutemu in neizprosnemu planetu, ki je bil včasih prav lep kraj in bo spet, ko se bo na njem naenkrat pojavilo 660.660 sončkov in sončic.
Sonček z lahkoto nevtralizira surle in pizde in jih spremeni nazaj v normalne ljudi. S prasicami je težje. Takrat sonček na pomoč pokliče Srčka, ki obsije prasico z neskončno ljubeznijo in ji vzame vse moči. Prasica nemudoma postane sonček, saj je previsoko razvito bitje, da bi spet postala navaden človek.
Sončki prebivajo za devetimi gorami, čeprav se večkrat zdi, da živijo med nami. Sonček ne rabi spanja, a spi, da je bolj podoben ljudem. Sončka boste prepoznali po tem, da je vedno nasmejan, polnih rdečih lic in z iskrico v očeh.
Po zadnjem popisu je bilo v Sloveniji 451 sončkov. Povprečno živijo 102,4 leta, njihova povprečna starost je 28,8 leta. Njihova himna je Sonček je in ti si skuštrana, njihov slogan pa Don’t worry be happy.
Srčki ali sončkov veliki bratje
by Manični poet on Apr.01, 2010, under Vse je res - da book
Sončki so za nami in nadaljujejo z osrečevanjem sveta, zdaj prehajamo v višje vibracijske sfere. Tukaj so – srčki.
Srček = najvišja oblika človeškega razvoja, ki ga po svoji dobroti prekaša le še Boginja Mati, ki pa ni človek. Srčki s svojo toplino, milino in odprtim srcem lepšajo svet na vsakem koraku. Nemogoče je ugledati srčka in ostati ravnodušen. Srček v nas zbudi nekaj, kar je dolgo spalo, nekaj da in nekaj vzame. Kakorkoli, po srečanju s srčkom nikoli več ne bomo enaki.
Edinstvena fotografija srčka.
Srčki pogosto delujejo skupaj s sončki. Nemalokrat jih boste videli, kako se zbirajo v skupine, se smejijo, plešejo in se veselijo življenja. Srčka je nemogoče ujeti na fotografijo. Njegove svetloba, toplota in vibracija so enostavno premočne. Mnogi so poskušali, a približno je uspelo samo enemu, a še tega so obtožili, da je slika ponaredek, zato se je odločil, da bo preostanek življenju posvetil iskanju letečih krožnikov in njih pilotov.
Delovanje srčkov je brezpogojno in neomejeno. Povprečen srček lahko v svojem življenju, ki je po zadnjem popisu dolgo kar 112,3 leta, preobrazi kar 7.245 nevednih duš, od tega v sončke preobrazi 462 prasic in v normalne ljudi 1.212 surl. Pravijo, da je dovolj sedem srčkov, da osvobodijo Megapizdo in ji omogočijo večni počitek v Nebeškem svinjaku. Srčki so tako redki, da so jih leta 2002 komaj prešteli. Štetje se je končalo pri številki 45. Hiter izračun pove, da bi vsi slovenski srčki lahko v svojem življenju preobrazili 325.000 slovenskih duš in jih ponovno usmerile na pot ljubezni in dobre volje.
Srčki pogosto prepevajo in se veselijo. Nekateri se čudijo, kako lahko srčki popijo toliko alkohola in skadijo precej cigaret, a dejstvo je, da srčki transformirajo slabo karmo sveta in jo spreminjajo v ljubezen in svetlobo. Nekoč so srčka vprašali, kaj počne s kanto vina, pa je mirno odvrnil: “Vino razveseljuje človeško srce.” Himna slovenskih srčkov je Srček dela tika taka, njihov slogan pa Srce je popotnik, povsod se razdaja, nikjer mu ni kraja.
Starec in njegov mali črni kuža
by Manični poet on Apr.02, 2010, under Malo tistga, malo tega
Večkrat sem ju videl na ulici. Starca in njegovega malega črnega psa. Nista bila klošarja, da ne bo pomote. Stari je bil vedno urejen, s klobukom, zloščenimi čevlji in rjavim plaščem.
Kadar smo se srečali, je lepo pozdravil, nato pa poklical malega črnčka, ki je veselo raziskoval okolico, k sebi. Nikoli se nisva zares pogovarjala, le nekaj vljudnostnih fraz sva izmenjala in se podala vsak svojo pot. In mali črni kuža z njim. Tako usklajen par sta bila, tako srečna sta bila videti skupaj. Kot da sta ustvarjena drug za drugega. Mali nikoli ni bil privezan. Vedno se je počasi premikal pred gospodarjem in sem ter tja pogledal nazaj, da ga ne bi slučajno pustil za seboj. Kazal je radost do življenja, a tudi utrujenost. Videlo se je, da je star tudi on. Dva starčka torej. Stara prijatelja. Nerazdružljiva.
Zadnjič sem ga videl, kako hodi sam. Otožnega obraza in deloval je zamišljen. Malega črnuha ni bilo z njim. Starost ga je premagala. Odšel je v lepši svet, pasja nebesa, zagotovo. Stari je deloval zmedeno. Brez malega se ni znašel v tem času in prostoru. Nihče ni pogledoval za njim, nihče prišel k njemu, ko ga je poklical. Želel sem pristopiti in ga povprašati o malem, a je izgledal odmaknjen. Nisem želel obuditi spominov in mu vtirati soli v sveže rane. A prepričan sem, da bo kmalu dojel, da ga mali črni opazuje z neba, tam nekje za mavrico. In stari se bo zavedel, da se mu bo nekoč pridružil. In skupaj se bosta sprehajala po prostranih belih brezmadežnih poljanah. Tako kot nekoč. In mali bo pogledoval nazaj …
Pesem neznanki
by Manični poet on Apr.04, 2010, under Poetry
Kdo si?
Dekle rjavih oči
in črnih las
ki mi lepša večere
in krajša temne noči.
Od kje te poznam?
Si bila zraven
ko sem zrl v brezno
in pljuval Hudiču v obraz
medtem ko so me kljuvale vrane.
Si ti tista?
Ki nosi svetlobo
in preganja temo
iz mojega življenja
bolnega in mračnega.
Si bila tam?
Ko so goreli gozdovi
in kričale živali
ko se je božji srd
zlomil na mojem hrbtu.
Življenje nima smisla
ta svet ni zame
osamljen sem in razklan
in zato te prosim
še za eno tekilo, točajka!
Manični poet podarja pet knjig!
by Manični poet on Apr.07, 2010, under Malo tistga, malo tega
Spletna stran založbe Manični poet beleži dober obisk. V slabem mesecu je tako stran obiskalo že blizu tisoč obiskovalcev in v znak dobre volje in zahvale jutri podarjamo 5 knjig Zgodba o Davidu Locku!
Vse kar morate storiti je poslati mail na manicni.poet@gmail.com z Zadevo HOČEM ZASTONJ KNJIGO in pripisati podatke ali napisati komentar na eno od objav na blogu in poslati podatke na omenjeni mail.
Začetek 8. aprila ob 00:00…
Čop ali alfa samca svetlobni meč
by Manični poet on Apr.10, 2010, under Vse je res - da book
Obdelali smo parketarje in parkete, nič pa še nismo rekli o pripomočkih, ki jih parketarji uporabljajo pri polaganju parketov … dragi in drage – čop!
Čop = pripomoček, ki parketarju, v skrajnih primerih pa tudi drugim alfa in beta samcem, omogoča lažje polaganje parketov. S čopom ga lahko nežno spolira, torej zlošči, preden ga strastno položi.
Čop omehča vsako žensko, ne samo parkete. Ženske namreč obožujejo dejstvo, da je čop tam. Že njegova prezenca je tako mogočna, da se jim zašibijo kolena in orosi mednožje. Lahko ga le opazujejo, lahko ga gladijo z rokami, lahko gredo s prsti skozenj. Najbolj pogumne ga povonjajo, ga poljubijo, včasih tudi nežno zagrizejo vanj. Včasih ga vrtijo, kot laso na rodeu, drugič ga potežkajo, upajoč, da jim bo teža povedala več o njegovem lastniku.
Čop je lahko prisoten v več oblikah, a prav vse imajo enako funkcijo. Včasih je tam kot figa, včasih kot kitka, a daleč daleč najuglednejša oblika je palma. Palma ima na ženske tak učinek kot drek na muhe. Enostavno ne zdržijo več. Zgodovina beleži več primerov nesrečnih smrti zaradi palme. Nekega Gruzijca je 16 žensk napadlo in ga trgalo kos za kosom. Redarji v nočnem klubu mu niso mogli pomagati, saj jih je palma uročila in za krajši trenutek paralizirala.
Čop je pridobitev, ki so jo poznali že v prazgodovini. Alfa samec je imel vedno najdaljši čop, največjo figo ali najvišjo palmo. Z njo je tudi mlatil nasprotnike, ki so se drznili vstopiti v njegov harem in osvajati njegove ženske ali pač iz čistega užitka. Čop je vedno znamenje dominacije nad ostalimi samci in ti se pogosto zavlečejo v kote prizorišča in ljubosumno opazujejo dogajanje, zaklinjajoč se, da si bodo pustili čop. In svet bo spet njihov …
Znamenita ljubljanska Čopova ulica za razliko od generalnega prepričanja ni dobila imena po Iztoku Čopu, niti ne po Matiji Čopu, ampak po The Čopu. Moški zgodnjega 19. stoletja so vedeli kako se stvari streže in slehernik je imel nekakšno obliko čopa. Najbolj pogumni, že omenjeni Matija, si ga je dal vdelati kar v priimek in s tem povzročil neslutene dogodke, ki so se končali z nočnim plavanjem v Ljubljanici.
Čop je čista moč. Kar je bil svetlobni meč za Jedije, je čop za alfa samca. Čop ima svojo voljo, ki je pogosto v konfliktu z njegovim gospodarjem. Vse prepogosto se dogaja, da se alfa samci zjutraj zbudijo brez čopa, saj se je ta odločil, da bo samostojno nadaljeval svojo pot. A neuspešno. Čop brez gospodarja je kot prazna denarnica. Lahko jo gledaš, a je popolnoma neuporabna. In tako se čop prej kot slej vrne k gospodarju, se pokesa, posuje s pepelom in skupaj nadaljujeta pot, ki jo oba poznata in ki jima je že večkrat prinesla uspehe v nočnih pohodih.
Mnogi so pisali ode čopom, a le ena se je ohranila. Napisal jo je kdo drug kot znameniti Steven Seagal …
To je moj čop.
Veliko je takih, a ta je moj.
Moj čop je moj najboljši prijatelj.
Je moje življenje.
Brez mene je neuporaben.
Jaz sem brez njega neuporaben.
Moj čop je človek kot jaz.
Je moje življenje.
TO JE MOJ ČOP.
Edelweis ali stari dobri časi
by Manični poet on Apr.11, 2010, under Malo tistga, malo tega, Razmišljanja
Danes je med kosilom pri babici tale komad na radiu igral …
Pa pravi babi: “tale pesem je pa iz filma Moje pesmi moje sanje”. Sem premlad, da bi si ogledal film, čeprav ne dvomim, da si ga enkrat bom. Pa sem videl, kako se je babi z orošenimi očmi prežarčila v nek drug svet, v svet preteklosti, ko je bila prihodnost svetla in problemi oddaljeni svetlobna leta. Ko so bili ljudje sproščeni in so skrbeli en za drugega. Ko je še kazalo, da bo prišla doba vodnarja in bodo ljudje zaživeli v tisočletnem miru.
Tale pesem je torej za vse babice, ki nam lepšajo dneve in skrbijo za nas kot levinje za svoje mlade … Rad te imam, babica.
Kontraparketi ali žensk najnižja kasta
by Manični poet on Apr.12, 2010, under Vse je res - da book
Parkete že prepoznamo na ulici in v diskotekah, a obstaja še ena kasta, o katerih moški neradi govorijo, ženske pa se jim na daleč izogibajo … kontraparketi.
Kontraparket = parket, ki mu je gen lepote zatajil in ga spremenil v nevšečno gmoto ter ga obsodil na vseživljenjsko prekletstvo osamljenosti in zaničevanja.
Primer kojotke.
Kontraparket prepoznamo po blazno neurejenem videzu, grimasah na obrazu in obveznimi povešenimi usti. Kontraparket se nikoli ni znal smejati in ni je šale, ki bi ga spravila v smeh. Sem ter tja se pojavi kontraparket, ki se lepo obleče in se pretvarja, da je klasični parket, a obraza ne zakrije še tako intenziven puder, povešenih ust pa ne najbolj rdeča šminka.
Kljub splošnemu prepričanju kontraparketi nimajo posebnih sposobnosti. Ne znajo čarati, tako kot ne znajo kuhati. Pogosto lahko vidite kontraparket s kupom zmrznjene hrane, kokakolo in več vrečami čipsa. Življenje kontraparketa je pač takšno.
Kontraparketi se delijo v štiri kategorije. Enovrečarke so najmilejša oblika. Najenostavnejša definicija, razumljiva predvsem moškim je, da je enovrečarka ženska, ki ji moraš dati vrečo na glavo med koitusom, tj spolnim občevanjem. Dvovrečarka je napredna oblika kontraparketov, nekakšen mnogoceličar v živalskem kraljestvu. Dvovrečarka je ženska, ki je tako grda, da moraš dati med koitusom vrečo na glavo njej, nato pa še sebi. Zelo razvita oblika kontraparketov pa je kojotka. Kojotka je tako grda, da si zjutraj raje odgrizneš roko, kot da bi jo prebudil. A pozor. Obstaja še četrta, najrazvitejša oblika kontraparketa. Kraljica teme, princesa vsega zla, grdoba vseh grdob. Taka ženska je tako grda, da se je ne da poimenovati. Vsako ime bi bilo prelepo zanjo. V zgodovini je obstajala ena ženska, ki so jo prepoznali kot The Grdobo – Meduza. Moški so ob pogledu nanjo okameneli. Že bežen pogled na The Grdobo ti zaledeni kri v žilah in te požene v nečloveški dir.
Kontraparketi niso sami krivi za svoj obstoj, za to se lahko zahvalijo staršem. Kljub temu so plastične operacije dale kotraparketom možnost, da zaživijo novo življenje s spremenjeno podobo. Kontraparketi so največji sponzorji lepotne kirurgije. Kljub temu je kojotko skoraj nemogoče spremeniti v všečno podobo, o The Grdobi pa lepotni kirurgi niti nočejo slišati. Govori se, da je nek kirurg Grdobi pomotoma odrezal nos, saj je mislil, da je uho. Nič pač ni tam kjer bi moralo biti.
Pohajkovanje Matadorja (by Matic Zorman)
by Manični poet on Apr.12, 2010, under Poetry
kvaje kranjice, moje brhke
se obnašate, k da se fukat ne sme
tole pišem v vaš opomin
nemaram sira pa prevzetnih svin
u vrstici k jo bereš zapomn si le
nemaram tvojih izpadov a bi drajsov te še
začarej začarej se nazaj v prasico
da pičko ti zližem k somalec potico
polne so jajca
je prazn srce
mar b fotra poslušov
“varji se bab, ti moj bogi fante”
ke si zdej ti moja draga
pod mizo b te nucov k se fotošop nalaga
k furman kobilo te poču bom z bičam
hmal boš dojela da se špilaš s hudičam
srca nimam več, mi ostov je sam seme
za sex se ti gre, a preveč maš že treme
dejva midva raj držat distanco
če se premislm te pa povabm v dišečo romanco
ponoč sred polja bi objeta ležala
zvezdam k zate gorijo skp imena lohk bi dajala
zravn pa na uho šepetala
da do konca sveta bova skupej ostala
jutro se sploh še neb dobr začel
že en za druzga srce bi se vnel
šipe v avtu bi skup zarosila
bla bi moja mejhna gozdna vila
od moje sape na vratu kurjo polt bi dobila
mejhne joške to so dobra stvar
nemaram velkih sej nism mesar
glej jo glej jo ta bo zame miss sveta
a spametuje jo že naslednja kitica
zj pa povedat ti grem kr refren
čeprov bom izpadu k en cheap degen
tole ti bom še naglas reku:
za eno črtico sm te imel
a prekratka si bla da bi se lohk te navleku
v sobi prazni kle zj samevam
dišeče svetleče bejbe opevam
stremecki stremacki na svet so sam packi
bod packa še ti povej mi – a te kej fukat tiši
kolega posluš ti zdej tole resnico
če žabo spremeniš v princeso
lohk drkaš prov kmal v toplo nogavico
lohk ga tud brišeš u frišno zaveso
prjatli pa prašajo me kam
rečem jm na pičke grem zj u kran
pomladne bejbe že hodjo po mest
sam kurac k so 16 greš hit v arest
Murat je mislu sam nule na čeku
jest jih mam na računu k sm se z babo upeku
ne sej ne, sm se mau pošalu
rd bi objev te – med nogam rudaru
iskov bi delce mojga srca,
učas je bil vata
zdej en kup je kamna
boli me kurac čej bil tvoj fotr rudar
objem pa zaliž pa pust vse vnemar
pr pičkah jest sm še zmerej selektor
moj prjatu kurac je zanje direktor
s kravato okol vratu bi te davu
snemov pa fukov pol pa objavu
sej nimam več kej sploh povedat
raj se bom nehov tko sprenevedat
uresnic ste bejbe večinoma kul
sam drugič povej če boš ratala žul.
Vsi smo mi mestni redarji ali vzpon civilne policije
by Manični poet on Apr.14, 2010, under Malo tistga, malo tega, Razmišljanja
Mi je včeraj pajek spet odpeljal avto. Nič nenavadnega, če se ne bi to zgodilo točno dva tedna nazaj, na točno istem pločniku, 50m od bloka. Ja ok, bi me lahko izučilo, se strinjam … ampak mestni odlok pravi, da redar odredi odvoz vozila, ko ta ovira promet ali ostale udeležence v prometu. Ni treba dvakrat reči, da med bloki ne oviram nikogar, prostora je bilo dovolj tako za avtomobile kot za pešce, če se je pa kdo namenil s karjolo k sosedu, je pa to njegov problem in naj jo vozi po cesti.
Večji problem je to, da sem takoj zatem klical redarstvo in jih opozoril, naj bodo pri odstranjevanju vozil dosledni, kar pomeni, naj popucajo cel pločnik. Pa mi reče bejba v slušalko, da oni “ponavadi enega, dva z iste lokacije”. Prekleti šalabajzerji! In zakaj je moj bolj narobe parkiran kot golf trojka al pa mali sivi chevi? In ji rečem, da me blazno moti tist mali avto tam, kjer je bil še pred 15 min moj in naj ga pridejo iskat. “Ok, bomo,” pravi. Čakam in čakam, pade noč, pride jutro, avto pa še vedno tam. No, toliko o doslednosti.
Zdaj pa največja svinjarija celega dogodka. Bejba mi pravi, da se oni odzivajo na klice. Da pajek pride na klic sosedov, takorekoč. To pomeni, da smo zdaj praktično vsi redarji, ki odločamo, kdo je prav parkiran in kdo ni. In verjetno pajek, če že pride, ne bo peljal nazaj prazen. Prišli smo torej v čas t. i. citizens police, civilne policije, ki odmika avtomobile, ki jim kazijo podobo naselja. No lepa reč. Samo še čakam trenutek, ko bo skočil nekdo name izza vogla, ko se bom s piksno pira premikal po ulici in me aretiral, torej opravil t. i. citizens arrest. Že vidim čefurja v sosednjem bloku, da komaj čaka priložnost.
No evo, Zoki, do kam si nas pripeljal. Ulica jemlje zakon v svoje roke in ti si njihov šerif.
Zorotov labodji spev
by Manični poet on Apr.14, 2010, under Poetry
O Zoro Zoro
Kranja desperado
nategnu bi prov vsako babo
debele suhe in tiste vmes
kadil bi se k jeben kres
k Zoro fuka ni prestanka
trese se Zemlja u ritmu fanka
Zoro ve kako se sceni streže
pride, pofuka in jo naprej ureže
ker on je faking casanova
boli ga kurac če je bejba vdova
k blitzkrieg pride
zatre hemeroide
ko nežno ga prime
in v ritko zarine
a vsaka zadeva se enkrat konča
in še tak heroj postane gmota solza
Zoro ni vedu kaj je naredu
se z dildotom v riti je zbudu na Bledu
prekleti fak, Zoro zavpije
okol njega potok krvi se vije
dildo iz šupka, krvave oči
spomin na zaključek prekrasne noči
Zoro zahlipa k majhen otrok
in kmalu plane v strahoten jok
še zadnje besede v nebo zakriči
pištolo zagrabi in se ustreli
prenesel ni Zoro tega poraza
da v rit ga je fukal nekdo brez obraza
ko vedel bi vsaj kdo bil je ta car
ki riti njegove je bil gospodar
+ THE END +
25 – Ni odlašanja. Ni milosti.
by Manični poet on Apr.19, 2010, under Malo tistga, malo tega
“Lahko bi mi povedali, da smo kupili celotno nadstropje,” je rekla Gaia, medtem ko smo sedeli v 12. nadstropju nebotičnika v središču Pariza.
Z vsem svojim srcem je bila predana ciljem organizacije. V življenju še nisem videl tako lojalne osebe. Vsaka celica njenega majhnega, a sila privlačnega telesa je utripala v ritmu dobrega. Njeno poslanstvo je bilo pomagati svetu, da bi premagal zlo. In v tem je bila zelo dobra. Odred jo je vedno pošiljal na posebne naloge. Njena specialiteta je bilo zbiranje informacij. Vsak obveščevalni agent bi si želel njene sposobnosti branja misli in sugestije. Gaia te je lahko prepričala v karkoli. Le najsposobnejši so se ji lahko uprli. A takih ni bilo veliko, celo v odredu ne.
“V vseh časopisih berem, kako je zgornji dve nadstropji kupil avstralski bogataš in ju preureja v diskoteko. Potem pa tole …”
Gaia ni prenesla, da se je kakšna informacija izmuznila mimo nje. To jo je naredilo šibko.
“Pomiri se,” je rekel Adoshi. “Le trije ljudje na svetu so vedeli za to. Morali smo delovati v popolni tajnosti. Prepričan sem, da se zavedaš pomembnosti položaja. Denar smo nakazovali iz sedmih različnih držav, dvanajstih različnih podjetij, ki se ukvarjajo s povsem različnimi stvarmi in jih na noben način ne morejo povezati z odredom. Takšne priložnosti nismo smeli zamuditi.”
Gaia se je le nejevoljno namrdnila in zamahnila z roko. Adoshi se je glasno zasmejal in jo nežno prijel za ramo.
“Ne skrbi, prijateljica moja draga, še boš imela priložnosti za dokazovanje.”
Vstal je, se postavil na majhen govorniški oder, ki je stal kakega pol metra nad ogromno mizo iz češnjevega lesa, se odkašljal in rekel: “Dragi bratje in sestre. Kar nam je bilo prerokovano pred mnogimi leti, se bliža. Črni tulipan je ranjen. Njegovi črni cvetni listi odpadajo in nikogar ni, da bi jih pobral. Čas je, da mu zadamo smrtni udarec!”
Pet parov rok v sobi je nekajkrat zaploskalo.
Adoshi je z rokami nakazal, naj se pomirimo in nadaljeval: “V 72 urah bomo Črni tulipan udarili z vseh strani. Naše enote so pripravljene po vsem svetu in čakajo ukaz. Danes se začenja odločilna bitka. Ne glede na izid, bo naša zadnja. Črni tulipan je kot virus. En sam samcat mikroskopski organizem je dovolj, da pobije celo človeštvo. Ničesar več ne smemo prepustiti naključju. Čez tri dni se bomo zbudili v novem, lepšem svetu. Ali pa se sploh ne bomo zbudili. Ni vmesne poti. Ni alternative. Ni odlašanja. Ni milosti. Zmaga je naša edina jebena možnost. Poraza ne poznamo!”
Aplavz. In takoj za njim smrtna tišina. Vsi smo vedeli, kakšno odgovornost nosimo. In vsi smo komaj čakali, da izpolnimo našo dolžnost. Smrt se je bližala s svetlobno hitrostjo in mi smo jo željno pričakovali.
“Mislila sem, da bom čutila olajšanje,” je rekla Dawn in se zazrla skozi okno 15. nadstropja hotela Astoria. “A še vedno čutim neko čudno napetost. Zelo nenavadno je. Slab občutek imam.”
Stopil sem do nje in jo prijel za roko. “Ne skrbi. Tako dolgo že preganjaš zlo po svetu, da se ti zdi nenavadno, da bo končno premagano. Verjetno se sprašuješ, kaj početi poslej. Konec koncev si zadnja leta v celoti posvetila odredu.”
Nasmehnila se je in se mi za drobec sekunde zazrla v oči. Prešinil me je nenavaden občutek, a sem ga hitro zatrl.
“Vse bo v redu,” sem ji zašepetal na uho in jo nežno pogladil po laseh.
Nagnila se je k meni in me poljubila.
“Tudi jaz sem napisala pesem. Jo želiš videti?”
Nasmehnil sem se in pokimal. V roko mi je porinila kos papirja.
TRENUTKI
Vsak trenutek
Vsak prekleti trenutek
Si želim preživeti s tabo
Se te dotikati
Te gledati
Čutiti
Biti
A zate je to preveč
Preveč vsega prehitro
Duši te, odbija
In oddaljuje od mene
Poskušam odnehati
Se odmakniti in iti svojo pot
Tako kot nekoč
A ti prekleti trenutki …
Požiral sem besede zapisane na listu. Ko sem prišel do konca, sem se vrnil na začetek in pesem še enkrat prebral.
“Dawn … čudovita je.”
Kislo se je nasmehnila. “Mislila sem, da si mrtev. Pojma nimaš, kako sem se ustrašila, ko sem izvedela, da so te ujeli. Aragon mi ni hotel povedati, morala sem izvleči iz njega.” Po licu ji je spolzela debela solza.
“Dawn …”
Spet se je zazrla skozi okno. Zunaj se je začelo nočiti. Na okensko polico je priletel belo rjav golob in začel kljuvati po oknu. Za hip se mi je zazdelo, da nama želi nekaj povedati. A golobi še ne znajo govoriti. Škoda.
101 thing I like about you :)
by Manični poet on Apr.20, 2010, under Malo tistga, malo tega
Evo zakaj te mam rad srči-san …
1. ker si najlepša
2. ker si srček
3. ker se tako prikupno smeješ
4. ker poješ pod tušem
5. ker si srčkana ko se jeziš
6. ker imaš smisel za modo
7. ker imaš tako luštkan nosek
8. ker obvladaš posteljne radosti
9. ker imaš okus za glasbo
10. ker se delaš da ne maraš koncertov potem pa uživaš na njih
11. ker obvladaš sceno
12. ker ne jebeš parketarjev
13. ker imaš rada živali
14. ker te ima Šiva rad
15. ker si najboljša teta na svetu
16. ker imaš rada morje
17. ker obožuješ potovanja
18. ker rada bereš moje pesmi
19. ker mi vedno stojiš ob strani
20. ker verjameš vame
21. ker rada bereš knjige
22. ker si razgledana
23. ker se znaš pogovarjati
24. ker si people’s person
25. ker si samozavestna
26. ker imaš rada čokolado
27. ker se ne zbudiš brez kave in čika
28. ker imaš rada rože pa jih ne zalivaš
29. ker mi pereš cunje
30. ker so ti všeč moje fotke
31. ker si prikupno zmedena
32. ker ne hodiš v kino, imaš pa rada filme
33. ker vsakemu poveš stvari v obraz
34. ker imaš rada sonček
35. ker maš balkansko dušo
36. ker me ženeš naprej
37. ker maš rada red
38. ker dišiš
39. ker si vedno urejena
40. ker me spravljaš v dobro voljo
41. ker se ne smejiš mojim vicem
42. ker mi prižigaš cigarete
43. ker mi nosiš presenečenja
44. ker si cela eno veliko presenečenje
45. ker znaš nosit visoke petke
46. ker maš dolge in lepe noge
47. ker nisi sramežljiva
48. ker si prilastiš stvari ki niso tvoje
49. ker si lepa pod tušem
50. ker si nežna
51. ker si razumevajoča
52. ker se delaš nedostopno
53. ker maš električno ščetko za zobe
54. ker si z nitko vlečeš ven zobe
55. ker si tehtnica
56. ker imaš vedno več denarja na računu kot jaz
57. ker me držiš nazaj
58. ker si edina, ki me lahko kontrolira
59. ker si bunki
60. ker znaš bit bossy
61. ker ponavadi zmagaš v debatah
62. ker nikoli ne obupaš
63. ker veš kje so tvoje meje
64. ker postavljaš svoje meje
65. ker postavljaš moje meje
66. ker prestavljaš meje zmožnega
67. ker si supercute
68. ker tako hecno smrčiš
69. ker zjutraj nabijaš muzko
70. ker skuhaš dobro kavico
71. ker narediš najboljši pire
72. ker maš rada svečke
73. ker ne maraš hodit v hribe
74. ker rada plavaš
75. ker se sončiš zgoraj brez
76. ker nisi sramežljiva
77. ker poveš kar misliš in narediš kar rečeš
78. ker se kličeš Mojka
79. ker si druge prepričala, da te kličejo Mojka
80. ker rada dolgo spiš
81. ker hujšaš tudi če si presuha
82. ker imaš rada bonbone
83. ker si racionalna oseba z iracionalnimi prostopi
84. ker si grešnik v podobi svetnika
85. ker rada plešeš
86. ker praviš da nimaš nič za oblečt ko gledaš v nabito omaro cunj
87. ker veš kako se zadevam streže
88. ker si pragmatična
89. ker nisi oportunistka
90. ker ne greš preko trupel
91. ker rada pomagaš
92. ker si fotogenična, a praviš da nisi
93. ker rada gledaš svetovna prvenstva v nogometu
94. ker si rojena za vodjo
95. ker so ti všeč citati in pregovori
96. ker si zelo zen
97. ker si gurmanka
98. ker si sproščena
99. ker si socialistka
100. ker si prepričljiva
101. ker me imaš rada
Pozerji ali moške kaste vrtni palčki
by Manični poet on Apr.23, 2010, under Vse je res - da book
Nadaljujemo z definicijami človeških lastnosti, slabih in dobrih, stereotipnih in takšnih, ki jih navadni smrtniki ne opazijo … čas je za pozerje!
Pozer = pripadnik visoke moške kaste. Odlikujejo ga lep stas, urejeno lasišče in lepe obleke. Govori počasi in povezuje besedne zveze v smiselne stavke, a s pozornim poslušanjem hitro ugotovimo, da besede nimajo pravega smisla in da gre bolj ali manj za prazno besedičenje. A ženske so tako zaslepljene z njihovim videzom, da jim je malo mar in neredke končajo v pozerjevi postelji, kjer obupane ugotovijo, da je pozerja v hlačah precej manj, kot so pričakovale.
Pozerji redno obiskujejo fitnes in pazijo na prehrano. Na njihovem jedilniku se znajdejo zelenjava, pusto meso, žitarice, manj mastni mlečni izdelki in polnozrnat kruh. Pozer pije vodo Evian, saj je prepričan, da mu prav ta zagotavlja nemastno, elastično kožo, s katero navdušuje ljudi obeh spolov po lokalih in diskotekah.
Za razliko od parketarjev pozerji niso na misiji. Pozer si je všeč tak kot je. Ven ne gre z namenom, da bi položil parket, ampak zato, da bi ga opazili. Pozer se hrani s pozornostjo in bolj ga hvalijo, močnejši je njegov ego in posledično želja po življenju in razploditvi.
Ker pozerja ni treba krotiti, je dober in ustrežljiv hišni ljubljenček. Mnoge ga uporabljajo na vrtu, namesto vrtnega palčka, kjer vabi zavidljive poglede mimoidočih in orgazmične vzdihe sosed vseh starosti. Govori se o posameznih primerih, ko so sosede ponoči preskočile ograjo in razsekale palčka oz. pozerja z motiko, mačeto ali pa so mu izpraskale oči z golimi rokami.
Tudi pozerji se delijo v več tipov, a ker so si tako zelo podobni, je podrobna razdelitev popolnoma nesmiselna in ne bo koristila nekemu višjemu namenu. Kljub temu obstaja osnovna delitev na svetlolase in temnolase pozerje, ki se pojavljajo v razmerju 2:5.
Zgodovina pozna mnogo pozerjev. Prvi pozer je bil Jezus Kristus naš Gospod, ki je s svojimi dolgimi lasmi in pristriženo bradico zbujal fantazije takratnih žensk. Pred njim poznamo Perzeja, pozerja, ki je premagal celo najgršo med grdimi – Meduzo, na koncu pa porazil še najgroznejšega med groznimi – Krakna. Iz sodobne zgodovine poznamo Robina Loxleyja, bolj znanega pod imenom Robin Hood. Pa Braveheart William Wallace. V zadnjih 30 letih se je pojavilo ogromno pozerjev, ki so se vglavnem zgrupirali na območju Los Angelesa, kjer uživajo v svojem večnem blišču in navidezni slavi.
26. poglavje – Ni končne zmage brez žrtev
by Manični poet on Apr.26, 2010, under Malo tistga, malo tega
“Žal mi je, da nisi slišal tistega, kar si pričakoval, Aragon,” je rekla Shakti in nadaljevala z lupljenjem jabolka. “David in Dawn se bosta znašla v brezizhodni situaciji, v kateri lahko oba umreta ali pa oba preživita. Veliko bo odvisno od Davida.”
Aragon je jezno udaril po mizi, da se je razlomila na drobne trske. “Prekleto!”
“Dobro veš, da ne more biti končne zmage brez žrtev. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. David se mi zdi dovolj moder, da bo izbral pravo pot,” je rekla Shakti in neprizadeto nadaljevala s svojim početjem.
“David je zaljubljen do ušes. Zaljubljen človek se še nikoli ni pravilno odločil,” je zarobantil Aragon in oddrvel iz sobe.
“To je cena, ki jo bomo morali plačati,” je dejala Shakti sama sebi in ugriznila v jabolko. Zazrla se je v ogrizek, ga nepremično podržala nekaj centimetrov od obraza in ga izpustila na tla. Počasi in previdno se je sprehodila do vrat in se nestrpno razgledovala po sobi. Zaklenila je vrata in spravila ključ v hlačni žep. Bliskovito se je obrnila in zakričala v temačni kot sobe: “Pokaži se!”
“Kaj razmišljaš,” sem vprašal.
“Še vedno se mi zdi, da je nekaj narobe. Zelo čudne sanje sem imela.”
“Bi jih delila z mano?” Zaprla je oči in začela pripovedovati.
“Na strehi sva. Jaz in ti. Obkroža naju osem oboroženih moških. Nekaj metrov stran stoji neznana postava. Prepričana sem, da je ženska. Mora biti. Ob njenih nogah leži Adoshijevo truplo brez glave. Neoborožena sva. Prav nobene možnosti nimava. Primeš me za roko in rečeš: “Vse bo v redu.” Zaslišijo se streli in jaz se zbudim. David, to niso samo sanje. Mislim, da sem videla prihodnost. Ne razumem. Shakti je napovedala našo zmago. Kako lahko zmagamo, če smo vsi mrtvi?!”
Obrnila se je stran in si potegnila odejo čez glavo. Vstal sem s postelje in stopil do okna. Zunaj je bilo čudovito jutro. Ljudje v avtomobilih so hiteli v službo in po opravkih, mlad parček je sprehajal psa v parku nedaleč stran. Otroci so spuščali zmaja in se prerekali, kdo je na vrsti. Neka prijetna družbica je imela piknik. Najstarejši je igral kitaro, nekdo je bral poezijo, pred njimi se je razprostirala odeja z raznovrstnimi dobrotami.
“Ni nam namenjeno, da bi vse razumeli. Sanje lahko pomenijo marsikaj. Ne moreš jih razlagati dobesedno.”
“Morda imaš prav,” je rekla Dawn, “a povem ti, David, te sanje niso bile takšne kot ponavadi. Vsega se tako živo spominjam. Kot bi se res dogajalo, razumeš?”
“Pomiri se,” sem dejal. Skuhal ti bom metin čaj z limono. Ulezi se in poskusi zaspati. Ne skrbi. Ves čas bom tukaj.”
Imel sem grozen glavobol. Kot bi mi majhne nevihte divjale po glavi. Za trenutek so se umirile, nato pa so spet udarile z vso močjo. Naslonil sem se na kuhinjski pult in zaprl oči.
“Koliko je ura,” sem vprašal in skočil s postelje.
“Pomiri se, srce,” je rekla Dawn in me prijela za roko, da se nisem zvrnil po tleh. Vedno me je fasciniralo, da ima na videz tako krhka oseba, kot je Dawn, tako močan stisk roke. Pomagala mi je, da sem se ulegel nazaj na posteljo in me pokrila.
“Pravi čas si si našel, da zboliš.”
“Kdo je rekel, da sem bolan?”
“No, ne izgledaš mi ravno zdrav,” je rekla in se nasmehnila. “Ne skrbi, poskrbela bom zate.”
Vstala je in odšla v kuhinjo, od koder se je naslednjih nekaj minut razlegal treskanje vrat kuhinjskih omaric, ropot posode in žvenketanje pribora. Vrnila se je z majhno posodico, iz katere je dišalo po mešanici eteričnih olj, začimb in meni neznanega vonja.
“Tole te bo postavilo na noge, kot bi mignil.” Ulegla se je zraven mene in mi nežno začela masirati čelo.
“Sleci se,” je rekla z odločnim glasom.
“Draga, mislim da nimam moči za to,” sem rekel in jo pogledal z najbolj razočaranim izrazom, ki sem ga lahko izvedel v tistem trenutku.
“Res si trapast. Če se ne boš sam slekel, te bom jaz.”
Ubogal sem jo in odvrgel cunje na bližnji naslonjač. Segla je v posodo in iz nje izbezala polno dlan čudodelnega pripravka.
“Ne bo bolelo, obljubim. Pravzaprav bi znalo biti sila prijetno.”
Gledal sem jo z začudenimi očmi, ko me je zagrabila za jajca in v njih začela vtirati pripravek. Globoko sem vdihnil in zamižal. Danes bo dober dan, sem pomislil in se predal užitkom.
Zbudil me je zvok mobilnega telefona. Napol v miže sem se stegnil proti nočni omarici in zagrabil piskajočo in brenčečo napravo.
“Halo?”
“General Locke, tukaj Adoshi. Gaia mi je ravnokar sporočila, da se je šest vidnih članov tulipanov sestalo v neki kavarni na Elizejskih poljanah. Del njihovega pogovora ji je uspelo posneti. Žal je sedela predaleč, pa tudi aparat za kavo s svojim piskanjem ni pomagal. Posnetek je bil slab, a Šifri ga je uspelo dovolj očistiti, tako da se sliši dovolj razločno. Gospod, to si res želite slišati.”
“Kam pridem? Aha. Sto metrov, praviš? Ok. Čez pol ure bom tam.”
Odložil sem telefon in skočil s postelje. Počutil sem se neverjetno dobro in dišal sem po eteričnem olju, ki ga je pripravila Dawn. Dawn? Le kje je, sem pomislil, a hitro preusmeril pozornost drugam. Na omarici na drugi strani sobe, prav pod ogledalom je bila majhna črna slušalka. Takšno ali podobno sem videl že neštetokrat in vedno me je zabavalo, ko so ljudje hodili po ulici in tulili v zrak pred sabo. Poleg slušalke je bil majhen list papirja, prepognjen na pol. Vzel sem ga v roke in odprl.
“David. Od zdaj naprej bomo morali komunicirati takole. Ko se vidiva, ti razložim. Vrglo te bo na rit.”
Nasmehnil sem se in vrgel list nazaj na omarico. Vzel sem v roko slušalko, jo za nekaj sekund podržal pred očmi in jo odložil nazaj. Me prav zanima, kaj je tako nenavadnega na tebi, sem ji dejal.
Petnajst minut čez enajsto sem stal pred kavarno na Elizejskih poljanah, le streljaj oddaljenim od Slavoloka zmage. Zabaval sem se ob misli, da milijoni ljudi, ki živijo v Parizu, in več deset milijonov turistov, ki obiskujejo to fascinantno mesto, sploh ne ve, kaj se skriva 30 metrov pod njimi. Le še nekaj let jih je ločilo od odkritja, ki bo zamajalo samo bistvo obstoja človeka in obrnilo teorijo evolucije na glavo. Ljudje se pogosto ne zavedajo, da so najbolj preproste teorije ponavadi najbolj točne. Veliko lažje je slepo verjeti zapletenim in obsežnim, v meglico skrivnostnosti zavitim teoremom, ki so nastali v časih, ko so ljudje še verjeli, da je zemlja ploščata in da se sonce vrti okoli nje. Nikoli nisem mogel razumeti, kako je lahko človeški um tako kompleksen, a ga vseeno lahko zavedeš s povsem preprostimi triki.
Adoshi je pokončno korakal po ulici in mi sproščeno pomahal. Bil je eden mojih najboljših poveljnikov. Ne samo, da je bil dober vojak in strateg. Adoshi je bil veliko več. Bil je človek, ki si mu lahko popolnoma zaupal, saj si v vsakem trenutku vedel, da te ne bo razočaral. Poosebljal je samo bistvo Belega laboda.
“Dobro jutro, general. Ste dobro spali?”
“Odlično, Adoshi, hvala,” sem odvrnil. “Stokrat sem te že prosil, da me ne kliči general. Mislim, da je zdaj skrajni čas, da odvržemo formalnosti. Kaj praviš?”
Zasmejal se je in me lopnil po ramenu. “Velja, David.”
Sproščenci ali sleherne ženske mokre sanje
by Manični poet on Apr.29, 2010, under Razmišljanja
Obdelali smo precej vrst ljudi, od blišča do bede … čas je za elito – sproščence!
Sproščenec = pripadnik Gibanja sproščenih. Človek, ki uživa v življenju in se ne obremenjuje z vsakdanjimi problemi, saj se zaveda, da so rešljivi, predvsem pa, da vse mine. Prav tako se zaveda svoje minljivosti, a ker ve, da bomo vsi nekoč umrli, je odločen, da bo starko s koso pričakal z nasmehom na obrazu in najverjetneje s pirom v roki.
Sproščenci se združujejo v skupine sproščenih in se vzajemno polnijo s pozitivno energijo. Pred leti so ustanovili Društvo sproščenih ljudi, ki pa v praksi nikoli ni zaživelo zaradi sproščenosti njegovih članov.
Sproščenost se ne sme enačiti z jebivetrovstvom. Res je, da je gibanje izšlo iz Gibanja sproščenih, a jebivetrom se jebe za svet v katerem živijo, medtem ko so sproščenci vedno pripravljeni priskočiti na pomoč pomoči potrebnim.
Sproščenca ni težko prepoznati. Izžareva močno pozitivno energijo, nasmeh je vedno prisoten, koža je mladostna in napeta, gibi so lahkotni in odločni. Sproščenec je rad v družbi, a uživa tudi v samoti. Sproščenost ni stanje, je način življenja. Sproščenci živijo vsak dan kot da je zadnji in ga v celoti izživijo. Držijo se reka Uči se kot bi živel večno, a živi kot bi umrl jutri.
Sproščenost je dedno pogojena, a se jo da priučiti. Samo sproščenec lahko sprosti nesproščenca, medtem ko nesproščenec nikoli ne more zlezti pod kožo sproščenemu. Sproščenec ve, kako se zadevam streže, pozna smisel svojega obstoja na planetu in ve, kako zadeve delujejo.
Po zadnjem popisu je bilo v Sloveniji 742 sproščencev. Povprečna življenjska doba je 104 leta, povprečna starost 32,4 leta. Najpogostejši poklic je novinar ali fotograf, najdejo se tudi med umetniki. Povprečen sproščenec je velik 185 centimetrov in težak 96,5 kilograma, kar kaže na lagodno, sproščeno življenje.
Kljub splošnemu prepričanju, da najboljše samice poberejo parketarji in pozerji, so prav sproščenci tisti, ki poberejo smetano s torte. Njihova privlačnost je tako močna, da se ženske enostavno ne morejo upreti. Vsaka bi vsaj enkrat v življenju rada okusila sproščenca in bila deležna sproščene ljubezni, brez omejitev in nepotrebnih pojasnjevanj. Sproščenec je idealen partner, ki zagotavlja odlično seme za potomstvo. S sproščenkami je nekoliko drugače, saj se jih nesproščenci pogosto bojijo, saj ne razumejo izvora sproščenosti. Sproščenke so tako velikokrat samske, iščoč sproščenca, ki jih bo popeljal v svet ekstaze.
Tvoja slika
by Manični poet on May.01, 2010, under Poetry
Sivo nebo
mračne misli
gnilo srce
pokvarjen jogurt
in tvoja slika.
Dvignem ruleto
sonce posije skozi okno
umazano okno
zaslepi me
in izžge tvoje oči.
Stopim na balkon
hodim po razbitem steklu
blešči se
boli
in tvoja slika v plamenih.
Kopam se v žarkih
nasmeh me prevzame
pozabim bolečino
očistim srce
in pepel s tvoje slike.
Modro nebo
jasne misli
čvrsto srce
kozarec mleka
in prazna stena.
I know you. Do you know me?
by Manični poet on May.03, 2010, under Poetry
Touch me.
Kiss me.
I know you.
So why do you leave me?
Why do all the things I say sound stupid?
I closed my eyes but now they’re opened.
I’m walking on a thin line, I know.
I’m trying to see inside of your soul.
I’ve got this thing you know.
I’m not like this all the time.
But I need your potential.
I know you, remember?
But do you know me?
Sound stupid?
I know.
Kiss me.
Touch me.
Vonj po zrelih jagodah
by Manični poet on May.04, 2010, under Poetry
Zbudim se v novo jutro
odprem oči in zazeham
pristavim vodo za kavo in prižgem cigareto
zazrem se skozi razbito steklo na oknu
in odtavam …
Odtavam v čas ko je bil svet še lep
ko je bilo življenje enostavno
nebo brez oblačka
ko je sonce svetilo 24 ur na dan
ko je bila trava vse leto zelena
in smo se igrali na njej
se zaljubljali
in se smejali naši sreči.
Sreča?
Spominjam se njenega vonja
po zrelih jagodah
spominjam se občutka ugodja
nesmrtnosti in vsemogočnosti
radosti in brezskrbnosti.
Brezskrbno se vrnem v sedanjost
kruto in nepredvidljivo
poberem cigaretni ogorek s tal
ugasnem štedilnik
in razmišljam.
Razmišljam o prihodnosti
ko bodo oblaki pregnani z neba
ko bo posušena trava spet ozelenela
ko se bodo otroci igrali na njej
in vonjali zrele jagode.
Ljubezenska zgodba ali mindflow gone bad
by Manični poet on May.08, 2010, under Malo tistga, malo tega
Lepa si. Urejeni lasje, krasne oči, bleščeči zobje, nežna koža, lepe joške, sanjska rit. Govoriš modro, a ne naučeno. Vsake toliko me pogledaš in nekaj v meni se počasi premakne. Počasi mi začneš iti na kurac. Še malo pa te bom zagrabil za lase, te zvlekel do avta, odprl prtljažnik, vzel ven kabel in te bičal po golem hrbtu, da se boš zvijala od bolečin in naslade, ko se ti bo izločal adrenalin in te ohranjal pri življenju. Prijel te bom za glavo in te trikrat butnil ob odbijač, da se boš onesvestila. Nežno te bom vzel v naročje in te vrgel na zadnje sedeže ter odpeljal domov, da dokončam delo. Pripeljal te bom domov, te zvlekel do sobe in te privezal za posteljo. Zbudila se boš in me opazovala, kako ti previdno zabadam kvačke v telo in kako kaplje krvi polzijo iz svežih lukenj. Kričala boš in me prosila, naj neham, jaz pa se bom smejal na ves glas in masturbiral nad tvojim popravljenim telesom. Tik preden mi bo prišlo, bom vzel skodelico kave in te tolkel po betici, dokler ne izgubiš zavesti. Spet te bom naložil v avto, zvezano, z veliko rdečo pentljo na hrbtu in te odpeljal do prvega samskega doma, kjer te bom pustil z nalepljenim sporočilom na hrbtu, na katerem bo z velikimi krvavordečimi črkami pisalo: “ODPRTO NON-STOP” …
Zdrznem se in predramim in te spet pogledam. Lepa si.
Mimi ali pariška avantura
by Manični poet on May.11, 2010, under Poetry
Mimi, prijateljica za eno noč
prijateljica za denar
spila si šampanjec
mi plesala v narocju
in zarila moj obraz med svoje joške.
In to je bilo to
trenutek streznitve
trenutek plačila
400 evrov je preveč, Mimi
celo zate.
Zdaj ležim v travi
s prazno denarnico
in razmišljam o tebi
moja prijateljica za denar.
Materaci psuje majku Zinedin ga spuc’o glavom :D
by Manični poet on May.15, 2010, under Malo tistga, malo tega
Komad leta, definitivno …
Ponovno prebujen
by Manični poet on May.16, 2010, under Poetry
Ponovno prebujen
z odprtimi očmi
z nasmehom na ustih
z razprtimi dlanmi
s pesmijo v srcu.
Z odprtimi očmi
polnimi idej
takih in drugačnih
smešnih in resnih
za vsakega nekaj.
Z nasmehom na ustih
ki ga širi naokoli
nalezljiv je kot gripa
a precej lepši
in toplejši.
Z razprtimi dlanmi
več daje kot jemlje
posluša ljudi
in jih razume
in sliši njihove želje.
S pesmijo v srcu
veselo za spremembo
in deli jo z vsemi
z dobrimi in slabimi
in tistimi vmes.
Ponovno prebujen
nič več zaspan
v pričakovanju novega jutra
in vseh prigod ki ga čakajo
in ljudi ki jih ima rad.
Captain’s logs, Star dates 130510 – 190510
by Manični poet on May.18, 2010, under Razmišljanja
Captain’s log, Stardate 130510. Drinking my 3rd morning coffee without cigarette. The pain is constant now and makes me remember the times when I tried to pull the Romulan anal probe out with my bare hand. The reactions are slow, thoughts wander. My rabbit is scared and stopped eating. His little rabbit face covered with rabbit fear, his little paws shaking like Vulcan retards on steroids …
Captain’s log, Star date 140510 – They say pain is just weakness leaving the body but I have to disagree. It fuels my sick mind like kerosene, it sucks out my soul like an Earthly woman. Fourth morning coffee without cigarette has hit me in the face with full force and is now laughing at me as I am crawling on the floor embarrassed and empty. I am falling apart and there’s nothing I can do to make it stop.
Captain’s log, Star date 150510 … After five long and painful days drinking coffee with cigarette. The relief is instant, pain is gone and my thoughts are starting to make sense again. My spirit journey was long and full of painful experiences but my understanding of the darkest depths of human soul is now complete. We are the most corrupted species in the Universe.
Captain’s log, Star date 160510 – Since I’m an atheist and all my Sundays are usually pretty boring. No talking to God, no angel voices of ol’ pedophiles singing from the altar while young ministrants are still recalling last night’s visit. Nor do I have some weird afternoon routine like taking a bow before taking a dump or singing Narcotic backwards while desperately trying to kiss my own ass.
Captain’s log, Star date 170510 – Today I realized that Man is the loneliest creature in the Universe. Bound by his own stupidity and cursed with the morning erection, life’s meaning reduced to fuck yet another lost soul. His mind corrupted, his actions misunderstood. He is slowly sinking to the dark side. Alone and horny.
Captain’s log, Stardate 180510…Relationships are like assholes, everybody’s got one. In relationships our dark side comes to front revealing man’s true nature. It’s ugly, hairy and it stinks. There is no other way. You were warned. I’m sorry.
Captain’s log, Star date 190510 – After the sun there comes the rain. After birth there comes the pain. It’s inevitable. The clouds are gathering and I hear distant thunderstorms. A woman screams nearby but I don’t give a fuck. My mind sick, my thoughts disgusting. I am weak. I punch myself in the face but it leads to no revelation. The eternity of emptiness. It’s cold and dark. But I like it. I am one dirty fuck.
19. 05. 2010 – ČRNA SREDA
by Manični poet on May.20, 2010, under Razmišljanja
Črna sreda (Foto: Matic Zorman)
Včeraj se je zgodilo nekaj nepredstavljivega in mnogim med nami povsem novega. Študentski protesti so se začeli perfektno. Lep dan, množica, parole. Priznam, da so mi šle kocine pokonci ob vzklikih množice. A vseeno je prišlo do stvari, ki se ne bi smele zgoditi. Zakaj?
1. Predsednik DOS Aleksander Spremo je na Prešercu tulil, da so jim vzeli VSE pravice. Vzeli so jim brezplačno malico, ki smo jo plačevali vsi, ki smo hodili v srednjo šolo.
2. Semolič je tulil dijakom, da naj bodo uporniki. Dobil je upor!
3. ŠOS je pozival študente in dijake pred parlament in jim pripomnil, naj izrazijo svoje nezadovoljstvo. In so ga. Kasneje so se distancirali od tega in rekli, da je bil za njih protest končan ob treh.
4. Redarji so zatajili na celi črti. Sam sem trikrat miril podivjane posameznike.
5. Policisti si zaslužijo odlikovanje. Stal sem meter od čefurja, ki je tepel policaja s kolom, a ta ni ukrepal. Svaka čast!
6. Ne moreš dati ljudem v roke granitnih kock in jih nato pošiljati domov. Ko je padla prva šipa, se je usul dež tlakovcev.
7. Gostinci so veselo točili pijačo mladoletnikom, trgovci pa prodajali.
8. Pred parlamentom, razen Spremota, nisem videl fukncionarjev, ki bi poskušali miriti podivjano množico.
9. Študenti so bili v manjšini. Divjali so dijaki, anarhisti, ultradesničarji in čefurji.
10. ŠOS in DOS naj prevzameta odgovornost, plačata škodo, vodstvo pa naj ponudi odstop.
DOBILI STE ČRNO SREDO. ČESTITAMO! A z njo ste si podpisali smrtno obsodbo, tako kot IRA na Severnem Irskem. Počivajte v miru!
Požigalec z akreditacijo
by Manični poet on May.21, 2010, under Poetry
Dim iz kante se vali, požigalec žge smeti.
Vžigalica gori in v loku poleti.
Plamen butne v nebo, Svet pripravlja kamero.
Glej ga tega podžigalca, akreditacijo ‘spod palca.
Včeraj je še peku jajca, danes je zakuru zajca.
Jutri gre nad parlament, izkoristil bo moment.
Kdo je ta prekleta svina, vam razkriva vaš Tepina.
Vlada hoče malo delo
jutri bo že vse gorelo.
Velko sranje velik dim
kup pepela za spomin.
Dim vali se vsepovsod
vlado skuril je gospod.
Zraven se veselo smeje
otopele roke greje.
Zjutraj je pojedel presto
za kosilo skuril mesto
pred večerjo pa en čik
pod balkonom groze krik.
Zdaj ga Svetovci častijo
iz njih naredil dinastijo
pravijo mu Fireboy
kerozin je njega znoj.
Dim iz kante se vali požigalec žge smeti.
A še vseeno se bojim
da je vse le pičkin dim.
Anarhija All Over Slovenia
by Manični poet on May.21, 2010, under Malo tistga, malo tega
3 Comments more...Izjava “požigalca” za radio Belvi
by Manični poet on May.21, 2010, under Malo tistga, malo tega
Svet na Kanalu A je včeraj senzacionalno objavil novico, da so odkrili enega od organizatorjev protestov, kako je “podžigal ogenj pred parlamentom”. Tu je izjava požigalca. Tu je moja resnica.
Smet na Kanalu A ali mrhovinarja ideal
by Manični poet on May.22, 2010, under Razmišljanja, Smet na analu K
Kanal A je v četrtek objavil posnetek “požigalca z akreditacijo” a z njim dregnil v osje gnezdo. Prvič, tam se bil kot akreditirani novinar, ne kot organizator, kar bi jim porala povedati že kamera na moji rami in dejstvo, da sem šest ur snemal proteste. Poleg tega se z večino snemalcev in novinarjev poznam. Druga neresnica je ta, da sem metal stvari na ogenj in ga podžigal. Dejstvo je, da sem vergel cunjo v gorečo kanto za smeti, a cunja je visela iz taiste kante, zato sem želel omejiti požar s tem, da sem jo vrgel v plamen.
Svet na Kanalu A se ni, niti se ne misli opravičiti. Ne zdi se jim potrebno, niti ne razumejo, s čim so me prizadeli. Če že, bi objavili popravek, da ni požigal organizator, ampak novinar. No, lep popravek. Svaka čast Gregorju Trebušaku, avtorju prispevka Juretu Tepini in kreatorju le-tega Janu Golji. Fantje, če želite tako umazano igro, jo boste dobili. Snemal vas bom na vsakem koraku in verjemite, da se prej ali slej srečamo na metelkovi ali kje drugje, kjer boste pod vplivim dovoljenih in nedovoljenih substanc šarmirali ženske in kazali svojo dominanco nad ostalim plebsom in commonsi.
Vrana vrani ne izkluje oči, pravi pesem Vlada Kreslina, vi pa ste naredili ravno to. Zaklati v hrbet stanovskega kolega je milo rečeno podlo, zahrbtno in strahopetno dejanje. Vaš ugled je že tako na psu, s takimi prispevki bo še slabši. Senzacionalistično poročanje, nepreverjene informacije in načrtno zavajanje so vaša taktika, medijske bombe so tisto, kar vas rajca. A to, kar počnete vi, ni novinarstvo, ampak mrhovinarstvo. Veselo mrhovinanje torej še naprej, a ne v moji hiši.
Srečno in bog z vami!
Wingman ali Wing Commanderja levo lice
by Manični poet on May.23, 2010, under Vse je res - da book
Začenjamo z definicijami pilotskih in vojaških nazivov. Za lažje razumevanje globine moške (in ženske) psihe … Prvi je na vrsti najpomembnejši člen vsake formacije – Wingman.
Wingman je poznan pod več imeni – bočni, levo krilo, desno krilo, desna roka, levo lice, bud, deputy, second in command, number 2. Njegova ključna naloga je varovati wing commanderja, vodjo tropa, in pripravljati teren za njegov prihod. Je ključen za odločitev o zmagi ali porazu. Formacija brez njega klavrno propade. Velike bitke so bile izgubljene zaradi šibkega krila.
Wingman je wing commanderjevo ultimativno čutilo. Je njegov vid, vonj, otip, sluh in razum. Wingman pripravi teren wing commanderja. Uredi gnezdo, pripravi žrtev in se umakne v svoje prostore, kjer snuje taktiko za naslednji pohod. Wingman opreza za konkurenti t. i. bogieji in potencialnimi tarčami, imenovanimi tudi friendlies. Obstaja še eno pravilo, ki se ga dober wingman oklepa kot pijanec plota – vedno imej pripravljen zasilni izhod.
Obstaja več osnovnih formacij bitke. Osnovna celica vsake vojske sta wing commander in njegov wingman. Commander ima lahko več wingmanov. Razširjena osnovna formacija je tako left wing – wing commander – right wing. Mala formacija je razširjena osnovna formacija z lahko pehoto in lokostrelci, velika formacija pa z vsem naštetim plus težko artilerijo. Ta poskrbi za konkurenco pred prihodom osnovne celice. Popolna formacija vključuje še težko konjenico, ki prijezdi, ko se bitka lomi in prevesi tehtnico.
Pravila boja aka Rules of Engagement:
1.) Wingman zmeraj poskrbi za manj privlačno od dveh žensk, da lahko wing commander pobere smetano.
2.) Wingman gre vedno in brez izjeme na gršo od dveh. Žrtvuje svoj ponos in svoje telo za blagostanje wing commanderja.
3.) Ko je grda prijateljica nevtralizirana, napoči čas za prihod wing commanderja.
4.) Pravi wingman odpelje nevtralizirani osebek na plesišče, torej čim dlje od dogajanja dvorjenja
5.) Pravi wingman nikoli ne zahteva nagrade. To dela iz dobrote.
Wingman vedno začne pogovor, nikoli ne pošlje v prvo bojno linijo wing commanderja. Wingman prav tako zavaruje wing commanderja pred morebitnimi napadi, je torej t. i. bullet catcher, v primerih napadov sovražnih wingmanov pa cock-blocker. Obvlada posebne prijeme, pri obeh spolih.
Pravi wingmani so redki. Poznamo jih tudi iz nekaterih filmov. Terrence Hill, Will Smith, Cash, Marlboro Man, Robin, Clyde, Jerry Lewis, Goose, Turtle (Entourage), John Favreau.
Wingman je časten poklic. Zanj je primernih le nekaj redkih posameznikov, ki so se pripravljeni odpovedati sadovom življenja, da bi lahko ostali ljudje živeli v miru, sreči in zadovoljstvu. Wingman je samo bistvo človeka. Wingman je a way of life.
Šiši ali ledena kocka sredi puščave
by Manični poet on May.30, 2010, under Vse je res - da book
Čas je za razjasnitev različnih tipov moških karakterjev. Začenjamo z zelo pogostim – šišijem.
Šiši je karakter, ki se pojavlja pri okoli 31 odstotkov moških, torej pri slabi tretjini. Šiši je uglajen, deluje kot da ve kaj hoče in govori artikulirano, počasi in razložno. A vseeno šiši ni tisto, za kar se predstavlja.
Obstaja nekaj tipičnih primerov šišijevega obnašanja:
- Šiši pelje bejbo na prvi zmenek. Po koncu pokliče natakarja, a ne plača računa. Bejba po nekaj oguljenih frazah plača, nakar šiši stopi na sceno in ponudi plačilo polovice zneska. Bejba mu v najboljšem primeru spusti o-ou pogled, v kar nekaj primerih pa se je zgodba razpletla tragično.
- Šiši pride na plesišče nočnega kluba. Šiši ve, kako pristopiti k ženski – pa naj bo parket ali ne – in šiši to tudi stori, brez odlašanja. a ker šiši ni moški, za katerega se izdaja, ženska začuti stisko, odlašanje in nelagodje. Tako šiši ostane brez soplesalke, sam, osramočen in ponižan. Šiši.
- Šiši se dobi s prijateljem na kavi. Razlaga o svojih avanturah pretekli vikend in prijatelj ga z zanimanjem posluša. Prvi zmenek, plesišče, vožnja domov in razvrat za štirimi stenami njegovega doma. Resnica je žal drugačna. Šišijev prvi zmenek se je končal z brco v koleno, plesišče je zapustil v solzah, domov se je peljal s prvo trolo, njegova prijateljica noči pa je bila desanka šakič. Dvakrat.
Šiši si na vse pretege trudi, da bi postal bubu, a le redkim uspe. Šiši vedno teži k izboljšanju taktike, ki bi mu zagotovila več zmag in omejila število porazov. A šiši o svoji strategiji razpravlja z drugimi šišiji, kar močno zreducira možnost izboljšave.
Ne glede na to, kaj boste slišali, šiši dobro ve, kako se zadevi streže. Je obupan, ni pa obupanec brez razloga. Njegova vizija je jasna, pogled oster, poteze neizprosne. Velikokrat boste videli šišija, kako odjaha v sončni zahod dvignjene glave, žvižgajoč si najnovejši hit Lady Gaga. On je ipak šiši … in ne, ne morejo prebrati njegovega pokerfacea.
Šiši si lahko samo želi, da bi bil sproščenec ali vsaj pozer. A šiši je moški posebne sorte, ki ne potrebuje orožnega lista, kar mu – verjeli ali ne – pogosto tudi zagotovi drugi zmenek.
Šiši je nastal s križanjem retardiranega čopastega orjaškega alfa samca in Alfa Surle. Originalni Šiši je imel brata – Šušija, a se je le-ta izgubil, ko je iskal kamenčke, ki naj bi jih v gozd nametala Janko in Metka. Šušiji ne slovijo kot najbolj inteligentni pripadniki moškega spola, dasiravno še zdaleč niso med najbolj retardiranimi.
Nekoč je šiši skušal povedati vic. Epilog večera je bil neprostovoljni skok v Ljubljanico z obrnjenim dvojnim vijakom. Šiši nikoli in nikdar ne bo znal povedati vica. Za to je vse premalo sproščen, poleg tega ne razume sleherne šale niti njihovega pomena za obče dobro planeta.
Od pastirskega društva do ustave v desetih členih
by Manični poet on May.31, 2010, under Razmišljanja
“Thinkers do not accept the inevitable; they turn their efforts toward changing it.” (Paramahansa Yogananda)
Iz leta v leto znova ugotavljam, da smo še vedno ovce. Slepo sledimo našim “voditeljem”, gluho verjamemo staršem in se oziramo na to, kaj bodo rekli sosedi.
Črna sreda je bila prava demonstracija kulminacije frustracije mladih, ki so namesto žoge v roko prijeli flaše vina in tlakovce ter zmetali tono hrane plus svojo prihodnost v policiste in parlament. Kdo je kriv? Družba, kdo pa …
Naši politiki še kar filozofirajo, kako se obetajo zlati časi, samo še tole krizo prebrodimo, pa bo posijalo sonce za sleherno dušo. Ma ja! Kolikokrat bo še treba spomniti, da je celotna globalna recesija le domiselna prevara, ki bo znova prerazporedila denar in druge dobrine v roke bogatih, po “koncu” pa bodo taisti kreatorji doživeli pravi razcvet, ko bodo obnavljali propadla gospodarstva in ko bodo revne države odplačevale dolgove tako ali drugače.
Zadnjič sem se oblekel v kiklo in šel na trolo do centra. Babico je skoraj kap. V Indiji je lunghi nekaj običajnega, precej moških ga nosi, pri nas si čuden. Tisti, ki me bolje poznate, veste, da bom ravno zaradi tega, ker se je nekdo zgražal nad kosom mojega oblačila, le-tega nosil še z večjim veseljem. No, epilog zgodbe se je zgodil ob 7h zjutraj naslednje jutro, ko me je mati klicala, naj se ne delam norca iz babice in ostale družine. Jeeeeez.
Svet na kanalu A me je v svojem senzacionalističnem slogu označil za požigalca z akreditacijo. Vse lepo in prav, če bi dejansko kaj požigal. Posnetek je obkrožil Slovenijo in moja prepoznavnost na Metelkovi je poskočila v nebo. Opravičila ne bo, po Trebušakovih besedah mi s tem delajo uslugo, saj bom imel mir pred kriminalisti in policisti. Hvala, Grega!
Če že moramo imeti državo in če je nujna ustava, predlagam sledečo obliko:
1. Vsi ljudje smo enakopravni.
2. Vsi ljudje smo svobodni.
3. Vsi ljudje imamo svobodno voljo, ki jo lahko izražamo.
4. Živimo v državi, ki pripada ljudem. Izvoljeni poslanci so le njih izbranci in izražajo njihovo voljo.
5. Noben človek ne sme škoditi drugemu človeku, razen če pri tem pomaga tretjemu.
6. Človek mora vedno pomagati sočloveku, ko je ta v stiski in ko ga prosi za pomoč.
7. Vsak ima pravico ljubiti in biti ljubljen.
8. Spolna usmerjenost je stvar posameznika, ne cerkve, ne družbe kot take.
9. Pravica do otroka je univerzalna.
10. Vsi so upravičeni do univerzalnega temeljnega dohodka, ki ni manjši od spodnje meje dostojnega življenja.
Brez kompliciranja, brez odvečnih amandmajev. Simpl ko pasulj, a boljše in manj pekoče …
Dekle sivih oči in žalostnega obraza
by Manični poet on Jun.02, 2010, under Poetry
Sediš nasproti mene
zamišljenega obraza
piješ kavo
s pogledom obrnjenim stran.
Poskušam ujeti tvoj pogled
zamišljen toda prazen
hladen a ne leden
tako nenavadno domač.
Končno me pogledaš
bežno pa vendar
za trenutek se izgubim
v sivini tvojih oči.
Spomin me vrne v otroštvo
čisto in brezskrbno
polno ljubezni
in otroških fantazij.
Zdrznem se in se nasmehnem
vsaj zdi se mi tako
in ti mi vrneš nasmeh
hladen in leden.
Nežno te primem za roko
se pomaknem bliže
in ti zašepetam v uho
potiho komaj slišno.
Odmakneš se in zresniš
oči ti zadrhtijo
in solza ti spolzi po licu
dekle žalostnega obraza.
Odsotnost sreče ali melanholija obupa
by Manični poet on Jun.03, 2010, under Poetry
Sreča
od kod prihaja?
kdo jo je prinesel?
smo je vredni?
je tudi v tebi bolečina?
Kdo sploh si?
gledaš me
s krvavimi očmi
tvoja koža je plesniva
tvoje poteze bolijo.
Ubijaš me
s svojimi besedami
povzročaš trpljenje
prevzema me sovraštvo
do tebe do človeštva.
Kdo sploh sem
da lahko sodim?
sem tega vreden?
sem bil tam?
si bila ti?
Tonem v praznino
ne boli, a trpim
razpadam
trohnim
izginjam.
Včasih sem verjel
sem se motil?
sem sanjal?
zelene arašide
in rdečo luno.
Danes odhajam
vseeno mi je
ne sodim sem
niti tja
ni me.
Me boš pogrešala?
se bom sam?
bo kdo tam?
me bo čakal?
me boš ti?
ZA ali PROTI ali bacanje kamena s ramena z levega na desni breg in nazaj
by Manični poet on Jun.04, 2010, under Razmišljanja
Dva dni nas še loči od “zgodovinskega” referenduma. Dva dni do odločitve ali smo ZA ali PROTI. Prepričujejo nas eni in drugi in zadeva postaja vse bolj agresivna. A dejstvo ostaja. Po 20 letih lahko zaključimo zadevo, ki ostaja odprta rana vse predolgo in ki je ni uspelo zaflikati niti eni pretekli vladi.
Retorika obeh strani je katastrofalna. Namesto, da bi Slovenci končno stopili skupaj in pokazali, da smo ZA rešitev problema, smo se pomaknili vsak na svoj breg in se z njega obmetavamo z drekom. Ne maram se postavljati ne na eno ne na drugo stran, čeprav bom v nedeljo brez najmanjše slabe vesti glasoval ZA. Ker je bilo dovolj. Ker smo boljši od tega. Ker je treba pokopati zgodovino.
Nekateri so PROTI. Jelinčič, Podobnik, Žerjav, NSi, seveda, Janša. Ah, Janša. Štiri leta si imel časa, pa si ga izkoristil za samopromocijo na Bledu, neizkoriščeno predsedovanje Evropi in nabiranju političnih točk med nestrpneži. Politika Janeza Janše je politika sovraštva, nestrpnosti, netolerance. On je sinonim za politikanta. Obrača se po vetru. Včeraj je bil zagrizen komunist, danes se pomika vedno bolj desno. Včeraj je bil za arbitražo, danes je gladko proti.
Ok, razumem strahove. Morda bomo izgubili del ozemlja. Skozi zgodovino smo le izgubljali, res je. Toda hej. Pravica do samoodločbe je temeljna demokratična pravica. Tako kot smo se mi odcepili od Jugoslavije, se je Celovec priključil Avstriji. Ok, Trst smo izgubili. Pa bi res želeli tisto ciganarijo na slovenskih tleh? Umazano pristanišče in par šoping centrov? Ste se kdaj peljali skozi? Ste se? Ste pomislili, kaj bi z dvema močnima lukama na tako malem ozemlju? In zdaj bi imeli še Rijeko. Ljudje, smanjite doživljaj. Resno.
Osebno mi je čisto vseeno, ali je mejna reka Mirna ali Vardar. Sam se počutim ravno toliko Slovenca kot prebivalca Lune. Kdaj se bomo začeli zavedati, da smo vsi povezani? Da smo prebivalci Zemlje. Zemljani. Narod in meje so nas v preteklosti delili in veliko krvi je bilo prelite za ozemlja, ki so vredna manj kot pičkin dim. Izgubili bomo nekaj zaselkov. Ljudem je vseeno. Radi bi mir. Vsi bi radi mir. Hipiji so nekoč govorili o dobi Vodnarja (age of Aquarius). Zakaj ne zdaj? Smo res tako kurčevo nesposobni in vase zagledani? Je samodestruktivnost res del nas? Moramo uničiti vse, kar je lepšega od nas? Boš ti razlagal našim zanamcem? Bom jaz?
Naj parafraziram znano partizansko pesem: “Kje so meje pregrade za človeške brigade? Ne za nas ni pregrad in ne mej!” Naj jih res ne bo. Predvsem v glavah. Te so najhujše.
MANIČNI POET – 13. avgust 2010
by Manični poet on Jun.08, 2010, under Manični poet
1 Comment more...Matranje žoge po slovensko ali kako smo premagali puščavske pse
by Manični poet on Jun.14, 2010, under Malo tistga, malo tega
Na splošno je bila tekma ena najslabših, kar sem jih gledal v svojem kratkem, a sladkem življenju. Pa poglejmo posameznike:
Samir Handanovič (8): Z nekaj fantastičnimi obrambami je preprečil poraz, njegovo napizdevanje Šulerja pa je očitno zaleglo in dalo našim novega vetra
Mišo Brečko (7): Nekaj dobrih prodorov po desnem krilu, a na žalost zelo nenatančne podaje in centeršuti
Boštjan Cesar: (8.5): Za moje pojme najboljši igralec na igrišču, vedno tam kjer je moral biti, a se je premalo vključeval v napad
Marko Šuler (6): Njegova “podaja” Handanoviču bi nas skoraj stala zmage. Butasto, kljub vuvuzelam
Bojan Jokič (6.5): Nekaj lepih potez, a premalo za višjo oceno, kljub podaji Korenu za zmagoviti gol
Valter Birsa (7.5): Njegov strel bi skoraj končal v golu, a preveč solira. S tako natančnimi podajami bi moral bistveno bolj iskati napadalce
Robi Koren (7.5): Do zadetka precej neopazen. Nekaj prodorov z obvezno izgubljeno žogo je bilo tudi vse. Lep gol, pocarski, a pomemben
Aleksander Radosavljevič (7): Glede na vse udarce, ki jih je prejel, in barve, ki jih ni videl, je odigral fantastično.
Andraž Kirm (7): Nič posebnega, po liniji najmanjšega odpora
Zlatko Dedič (6): Najslabši mož na igrišču. Kek bi ga moral zamenjati po 20 minutah igre
Milivoje “novagol” Novakovič (7): Razen ene ali dveh priložnosti popolnoma neopazen. Brez uporabnih žog ni mogel priti do izraza, kar je predvsem krivda Birse, Korena in Brečka
Zlatan Ljubijankič (7): Daleč od svojega renomeja, brez idej, brez prodorov, brez uporabnih žog
Nejc Pečnik (7): Nič posebnega, premalo časa na igrišču, da bi lahko pokazal več
Andrej Komac (6.5): Hitro se je prilagodil igri naših, kar tokrat ne gre v plus
Manični poet – 13. avgust 2010 – Teaser 002
by Manični poet on Jun.15, 2010, under Manični poet
Leave a Comment :manični poet more...Manični poet – Teaser 003
by Manični poet on Jun.20, 2010, under Manični poet
Leave a Comment :manični poet more...Ne razumeš malih užitkov
by Manični poet on Jun.22, 2010, under Poetry
Obrnem nov list knjige
ugasnem pogorel cigaret
naredim oblaček
ga poskrkam nazaj vase
in se nasmehnem lepoti življenja.
A ti ne kadiš
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinaša prižiganje in ugašanje
vlečenje in pihanje
dim v pljučih ti je tuj
tako kot jaz.
Pristavim đezvo
nalijem vodo in jo sladkam
dve žlici kave in pomešam
opojne vonjave prepojijo kuhinjo
ko se smejim lepoti življenja.
A ti ne piješ kave
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinaša ta opojni napitek
grenak ali sladek, z mlekom ali smetano
vonj kavnih zrn ti je tuj
tako kot jaz.
Vzamem kozarec iz omare
natočim za debel palec viskija
poduham in srknem
se rahlo zdrznem in stresem
in se nasmehnem lepoti življenja.
A ti ne piješ
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinaša vonjanje in srkanje
in tista blaga tresavica
pekoč občutek v grlu ti je tuj
tako kot jaz.
Prižgem štedilnik in zlijem olje v ponev
najdebelejši zrezek zacvrči
premetava se od užitkov
in slina mi teče po bradi
ko se nasmehnem lepoti življenja.
A ti ne ješ mesa
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinaša cvrčanje
božanske dišave in slina na bradi
žilav kos mesa v ustih ti je tuj
tako kot jaz.
Zvečer si zvijem joint
se usedem na balkon
pobožam zajca in prižgem.
Zazrem se v daljavo
in se nasmehnem lepoti življenja.
A ti se ne drogiraš
in ne razumeš malih užitkov
ki jih prinašajo prepovedane substance
grešnih misli in halucinacij
ekstatična mešanica občutkov ti je tuja
tako kot jaz.
Smejim se lepoti življenja
medtem ko ti molčiš
to veselje ti je tuje
tako kot jaz.
Jogurt s pretečenim rokom in lesena gugalnica
by Manični poet on Jun.28, 2010, under Poetry
Se spominjaš časov
ko sva bila samo midva
čisto čista
popolnoma popolna
ko nama je bilo vseeno
kaj pravi sosed
in kdaj je jogurtu pretekel rok.
Poskusi se spomniti
kaj sem ti rekel
ko sem se prvič stopil s tabo
očutil sladkobo življenja
jo izpil na dušek
se spomniš?
Za naju ni bilo dneva in noči
svet je bilo najino igrišče
ravno prav veliko za naju
s tisto rdečo lopatko
in leseno gugalnico na sredini.
A rdeča lopatka ti ni bila dovolj
naveličala si se lesene gugalnice
igrišče je postalo premajhno zate
in še povsem dober jogurt je zletel v kanto.
Dobro se spominjam
tvojega pogleda ob razhodu
in slanega okusa solze na mojem licu.
Danes se igram sam
v svojem peskovniku.
Ti pa še vedno gledaš roke na jogurtu.
Družinski zakonik ali Če nisi proti, si peder!
by Manični poet on Jun.30, 2010, under Malo tistga, malo tega, Razmišljanja
Dolgo časa sem samo opazoval debato o družinskem zakonu, ki je prerasla v vsesplošno obračunavanje v dobro znanem slogu našega ljubega nekdanjega voditelja svobodnega sveta Georga Walkerja Busha. Če nisi z nami, si proti nam. Če nisi proti družinskem zakoniku, si za pedre in lezbijke. Še več. Če nisi proti, si peder. In pedri morajo umreti, goreti na grmadi, kastrirati jih je treba in poslati v psihiatrične ustanove, da jim vbijejo pamet v glavo in izbijejo neumnosti. Da ne bodo še kdaj pomislili, da bi ga vtikali tja, kamor sonce ne posije.
Čeprav ostro obsojam napade na gejevske in lezbične aktiviste, udeležence parade ponosa in svobodonosne lokale, kjer se dotični ljudje zbirajo, se še zmeraj ne morem otresti občutka, da provokacije prihajajo tudi z druge strani. Vsak nov napad s strani bedakov, ozkomiselnežev in zavrtežev pripelje do ostrejše retorike. Parada ponosa je vedno bolj ponosna, vedno bolj eksplicitna in vsakič zahteva več. A če dobro pomislimo, so vse zahteve odveč. Mar ne piše v ustavi, da smo vsi enakopravni, ne glede na versko pripadnost, spolno usmerjenost, raso in ostalo? Torej je vsa razprava o tem, kake pravice si zaslužijo manjšine, zaman. Trošenje energije. Izzivanje ljudstva, ki ni doraslo svoji človeški vlogi. Ustavno sodišče naj enkrat za vselej pojasni, da je ustava zakon, ki je nad ostalimi zakoni. In kot taka se mora spoštovati, njeno kršenje pa najostreje obsoditi in sankcionirati.
Napadi na aktiviste so torej obsodbe vredna dejanja, a po drugi strani jim gredo na roke. Vodo speljejo na njihov mlin. Pogajalsko izhodišče se dvigne. Kar je Tiananmen naredil za Kitajce, ki jih imamo še vedno za komunistične barbare, to so posnetki gorečih otrok v Vietnamu naredili za Američane. Miro Petek je po fizičnem napadu postal poslanec, branilec pravic in svobode, glasnik ljudstva. Da Vincijeva šifra je po obsodbi cerkve postala svetovni hit, tako kot Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava. Vsak napad na aktiviste doseže nesluteno medijsko pozornost, obisk ministrov, podporo najvišjega političnega vrha. Vsaka buška doseže stokrat več ljudi, kot jih bo parada ponosa. Vsak kovanec ima dve plati.
Razprava o družinskem zakoniku se je sprevrgla v razpravo, ki je tako patetična, tako rasistična in homofobna, tako ponižujoča za določene ljudi, da bi se sam najraje vrgel v kanto za smeti in ostal tam. Desnica je videla priložnost in jo izkoristila. 400 homoseksualnih partnerstev proti 400.000 družinam. In to ne kakršnimkoli družinam. O ne, prijatelji, govorijo o krščanskih družinah. Govorijo o moškem, ženski in otrokih. Vzgojeni v strogem krščanskem duhu, bogaboječi, z molitvijo na ustnicah in Jezusom Kristusom v srcu. Niti pomislijo ne na analni seks, bog ne daj na fafanje, lizanje, grizenje ali kakršnokoli drugo sprevrženo obliko spolnosti. Seks mora biti karseda dolgočasen in seme se ne sme trošiti v prazno. Kondom?! Moj bog, raje še peti otrok, tudi če ne bo imel za jesti, kot da bi šlo seme v prazno. Kontrola rojstev je vendar tako Hitlerjanska.
Da, tudi naš dragi führer se je spet znašel v centru pozornosti. Desničarji, potomci tistih, ki so še ne tako dolgo nazaj prisegali pred njim in ki so se borili na strani okupatorja, danes rohnijo, da levica nadaljuje Hitlerjevo delo. Da so nacisti. Da želijo prati možgane ljudem. Želijo jih prepričati, da so pedri in lezbijke normalni. Da bi Kristus vstal s križa, če bi vedel, kaj se dogaja v deželici pod alpami, in se takoj ulegel nazaj v grob.
Komunajzarska ideja je oživela in svet gre z njo v večni pekel. In saj veste, podgane prve zapustijo potapljajočo se ladjo. In ker desničarji slabo plavajo v razburkanih vodah, se na vse kriplje trudijo preprečiti, da bi se ladja sploh začela potapljati. Z vedno bolj krščansko retoriko. Z molitvijo. S pozivi v cerkvah. S prošnjami papežu. Za katerega je samo še vprašanje časa, kdaj se bo izkazalo, da ga je tudi sam vtaknil v kak nezreli cvet.
Kaotičen skupek zmedenosti skozi tvoje zelene oči
by Manični poet on Jul.02, 2010, under Poetry
Praviš da ne znaš živeti
da ti je življenje neznanka
neznosna zmes neznosnega
kaotičen skupek zmedenosti
ki ga gledaš skozi svoje zelene oči.
Zato se skrivaš pred njim
odrivaš ga in se mu izogibaš
vedno po drugi poti
da te ne more ujeti
hitrejša od vetra.
Tvoj oklep je srebrno sijoč
meč nabrušen in pospravljen
pripravljen na uporabo
proti tistemu ki bi se spozabil
gorje skrunitelju tvojega templja.
Primi me za roko zelenooko dekle
odloži meč in odvrzi oklep
pojdi z mano čez rumene poljane
čez modrosive gore
do jezera na koncu sveta.
Tam bova pila bistro vodo
ležala na neskončnih travnikih
opazovala puhaste bele oblake
in takrat boš spoznala
da je neznosna zmes neznosnega
kaotičen skupek zmedenosti
le plod tvojih bolnih misli.
Ozdravil te bom
in ti se boš smejala.
Daniel Kehlmann: Zvezda, ki to ni
by Manični poet on Jul.06, 2010, under Malo tistga, malo tega, Razmišljanja
Danes sem dobil na mail sledeče opozorilo …
Pozdravljeni!
Na vas se obračam, zaradi videa, ki ste ga na vaši strani objavili dne 16. junija (http://www.vest.si/2010/06/16/daniel-kehlmann-na-klepetu-pri-zupanu-jankovicu/).
Daniel Kehlmann, ki je bil gost našega festivala Fabula, nas je obvestil, da je njegova agencija našla tale video in ker je bil video posnet in objavljen brez njihove in njegove privolitve, prosi, če bi se video umaknil s spleta (tako z vest.si kot z youtuba).
Ker je g. Kehlmann precej velika literarna zvezda, je ob obisku v Sloveniji postavil precej jasne pogoje, kar se tiče snemanj in objav posnetkov njegovih nastopov, ki smo se jih tako na naši založbi kot tudi v ostalih medijskih hišah držali, zato srčno upam, da boste lahko ugodili Kehlmannovi in naši prošnji, ter video umaknili s spleta.
V upanju na čimprejšnji odgovor vas lepo pozdravljam,
Staša Pavlović
Študentska založba
Šlo se je za tale video …
… in sem odgovoril takole:
Stasa pozdravljena!
Jaz sem novinar, ki sem posnel in objavil sporni video. A zadeva je sledeca:
1. Vabilo je prislo s strani mol, v njem pa nikjer ne pise karkoli o omejitvah snemanja
2. Med samim dogodkom me ni nihce opozoril na prepoved snemanja in verjamem, da je bil tam kdo z zalozbe, ki je kaj vedel o tem
3. Prvic slisim, da so obiski v javnih institucijah omejeni za snemanje, ne glede na zvezdnistvo, necimrnost in ostale atribute
Zadeva je miloreceno smesna, ob vseh posnetkih, fotografijah in objavah na spletu, se spravite na prispevek, ki je korekten in narejen z dobrimi nameni, da bi se promoviralo uspesnega pisatelja. A vas klient ocitno posebne promocije ne rabi, zvezdnik kot je…
Lep dan, Jaka Tomc
Zadeva je tako bizarna in tako butasta, da mi gre še zdaj na smeh. Sploh tisti del o veliki literarni zvezdi, saj moram priznati, da za Kehlmanna sam do letos, ko so njegovo knjigo začeli prodajati po 3 eur, nisem slišal. Tudi ko sem ga videl v živo, mi ni deloval kot neka velika zvezda, prej obratno, deloval je precej skromen, prestrašen dečko.
Vsak pisatelj je vesel zastonj reklame, a g. Kehlmann je očitno ne potrebuje, kot veliki zvezdnik. Njegove knjige gredo očitno za med in njegovi intervjuji in posnetki se, kot kaže, bogato prodajajo in ljudje kar derejo v trafike, da bi kupili publikacijo, ki nosi njegovo ime na naslovnici.
Skratka … bolano, kvazizvezdniško, smešno …
Tomčev knjižni kotiček: Of Mice And Men
by Manični poet on Jul.07, 2010, under Malo tistga, malo tega
Leave a Comment more...Miroljubna militantnost ali kdo je anarhist?
by manicnipoet on Jul.09, 2010, under Malo tistga, malo tega, Razmišljanja
In sem obiskal novinarsko konferenco Prekercev. Lep dan je bil, čudovit pravzaprav in sem šel. V Roga. Kjer se lahko kadi in kjer ti prijazno postrežejo s kavo. In medtem, ko sem se navduševal nad kadrom izpod mize brez prta, se je začelo. “Mi nismo krivi” … “mi smo miroljubni” …. “vsega so krivi fašisti v SDS-u z Gorenakom na čelu”. Dobro … poslušam, snemam, tudi pod mizo … ipak sem moški, kaj čem in vedno je prijetno pogledati lepe noge … In pridejo na vrsto vprašanja. Seveda me najprej zanima, kdo so anarhisti, ki jih videvamo na njihovih zborovanjih in jih spomnim, da so nekatere akcije, kot na primer zasedba ministrstva za delo, dokaj militantne. “Ni res” odvrnejo “nismo povezani z njimi” nadaljujejo. dr. Andrej Kurnik ni naš, ostale skupine so ločene … centrala ne obstaja in demokracija je edino gonilo. Ok, si rečem … vsaj dobre noge sem videl. Vendar …
Pride po tiskovki do mene novinar RTV Siniša Gačič in se začne dreti, da me je posnel, kako sem na študentskih protestih z ruto okoli glave razbijal in sem bil sploh blazno nasilen … in vse je na posnetkih. Ko mu odvrnem, da naj mi pokaže posnetke, nato pa obtožuje, se oglasi še kamerman, da je stal meter od mene in ve, da sem razbijal. Spomnimo se prispevka o požigalcu z akreditacijo, z mano v glavni vlogi, ko je novinar Sveta na Kanalu A Jure Tepina bistroumno izrezal 3 sekunde posnetka in čez posnel off, kako organizator z akreditacijo požiga kanto za smeti … moje razlage, da sem le skušal omejiti požar so naletele na gluha ušesa … a pravzaprav mi je vseeno, itak furam bad boy stil, tako da me take zadeve ne ganejo preveč .. vseeno pa so zoprne.
No, zadeve še ni bilo konec. Zunaj me ustavi znani demonstrant, borec za pravice zatiranih Andrej Pavlišič in mi jih napne. Da obtožujem kar tako, da ne razložim cele zgodbe, da se bo nekoč znašel v zaporu zaradi takih, kot sem jaz. Svojo zgodbo je že pojasnil na Vesti, zato si jo oglejte sami.
Že tako se mi zdi trapasto, da en novinar obtožuje drugega, namesto da bi držali skupaj. In isto je z miroljubnimi Prekerci. Skoraj so nesli ven poslanca Andreja Magajno, ki jih je prišel podpret, češ da nabira politične točke na njihov račun. In na koncu so se skregali še med seboj … taka je kruta realnost … levičarji, ki naj bi bili tako enakopravni, se obnašajo kot na živalski farmi … nekateri so pač bolj enakopravni od drugih in vedo kaj je dobro za njih … ovce pa blejajo naprej …
Family Code or If you’re not against it you’re a fag!
by Manični poet on Jul.10, 2010, under Malo tistga, malo tega, Razmišljanja
I’ve been following the debate about the new Family Code for a while as it was becoming an all-out showdown as we’ve seen so many times at the great former leader of the free world George Walker Bush. If you’re not with us you’re against us. If you’re not against the Family Code you’re for the gays and lesbians. Even more than that. If you’re not against it you’re a fag. And faggots have to die, burn alive, they have to be castrated and sent to psychiatric institution so they beat some common sense into their heads and beat out all the stupidities. So they never again think about putting it where the sun don’t shine.
Although I strictly condemn attacks against gay and lesbian activists, followers of the Gay Pride Parade and bars that are supporting them I still can’t get rid of the feeling that provocations are also coming from the other side. Each new attack by fools and the suppressed makes the rhetoric sharper. The Pride Parade is getting prouder each time, it’s more explicit and it demands more. But if we think about it just for a moment all the demands are pointless. Doesn’t the constitution state that we are all equal? So the whole debate about it is just a waste of energy. Provocation of the public that is not ready to accept its human role. Constitutional Cort has to explain once and for all that the constitution is a law above all and it has to be obeyed and its violation strictly punished.
The attacks on gay activists are acts of condemnation but on the other side they are useful. They bring the water to their mill. The negotiations get easier. What Tiananmen did for the Chinese that are still considered a communist bastards, pictures of burning children made for Americans in Vietnam. Our MP Miro Petek became a politician after they physically attacked him and The Da Vinci Code became a world hit after The Church condemned it as well as Scorsese’s Last Temptation of Christ.
Each attack gets unprecedented media coverage, visits from the highest politicians and their support. Each blow reaches hundreds as many people as the Pride Parade. Each coin has two sides.
The debate about the Family Code has turned into such a pathetical debate with such lousy and sick, racist and homophobe arguments that are so humiliating to some people it just makes me wanna throw myself into a garbage bin and stay there.
The right saw the opportunity and took it. 400 homosexual families against 400.000 heterosexual. And latter are no ordinary families. Oh no. These are Christian families. A man, a woman, and children. Raised in a Christian spirit, god-fearing, with prayer on their lips and ol’ Jesus Christ in their heart. They don’t even think about anal sex, blowjobs, licking, biting or any other kind of twisted sexuality. Fucking has to be boring as hell and the seed can not go into waste. Condoms? Come on. Rather the fifth child that seed going to waste. Even if he won’t have anything to eat. Birth control is so Hitler-like.
It’s true. Even our dear Fuhrer has made it back to the spotlight. The rightists, descendants of those who betrayed their country, kneeled at the feet of the enemy and fought for him are screaming that the left is continuing Hitler’s work. That they are Nazis. That they are brain-washers. They want to convince us that gays and lesbians are normal. That ol’ J. C. would step down from the cross if he knew what’s going on in our little country and immediately lay back into the tomb.
The Communist idea is alive and world is going into the eternal hell with it. And you know the rats are the first to abandon the sinking ship. And because the rightists are weak swimmers in the high waters they are trying to prevent the ship going down. And their rhetoric is getting more and more Christian. They are praying. They are talking trough priests in churches. They are calling for The Pope. Sadly it’s just a matter of time when we’re gonna here about ol’ Ratzi popping some young cherry.
Grem … da bi prišel nazaj
by Manični poet on Jul.14, 2010, under Razmišljanja
Vsake toliko prideš do točke, ko ne gre več naprej, ko rineš z glavo skozi zid, ko speljuješ pa se kolesa vrtijo v prazno. In v tistem trenutku, ko se tega zaveš, ne prej in ne kasneje, moraš presekati. Surovo in nenadno, brez razmišljanja o posledicah, brez obžalovanja. Presekati moraš in obrniti ploščo. Izstopiti iz deroče reke, preden postane tako visoka in tako hitra, da te pogoltne in izpljune kot malo smet nekje nižje na nabrežini …
Moje življenje postaja vse preveč manično. In ne želim si nazaj. V tem primeru v tretje ne gre rado. Prej bi bil to konec mene kakršnega me poznate in kakršnega se poznam sam. Ko je propad tako blizu, da ga vidiš in občutiš, se je potrebno umakniti. Vsaka bitka je že naprej obsojena na propad. V tej ne moreš zmagati. Boriš se sam s seboj, a je tvoj nasprotnik močnejši, zvitejši in boli ga kurac.
Zato se umikam. Umikam se iz sveta, ki ga poznam in ki ga imam rad. Umikam se od ljudi, ki mi pomenijo veliko in s katerimi rad preživljam dneve. Umikam se od problemov, ne ker bi bežal od njih, ampak ker moram zbrati moči in se reorganizirati za zadnji spopad z njimi …
Precej imam masla na glavi in ena packa je še posebej velika. Bom kar sam povedal, ker bo tako ali tako verjetno prišlo ven in ne vem zakaj ne bi tisti, ki je zakuhal vse skupaj, še obelodanil. Nikoli nisem v celoti plačal fotografij, ki sem jih kupil na letošnji dražbi Enookih. Niti polovice nisem plačal, pa je od tega že pol leta. Ja, pobral sem nagrade, medijsko pozornost in simpatije. Fotografov in slepih, tistih, ki jim bo šel denar, ko bo končno zbran. Moj namen ni bil nikoli, da bi požel slavo in spizdil, kljub temu, da sem vmes imel denar in bi lahko plačal. A ker z njim nikoli nisem znal, je šel za vse druge zadeve, dolgovi so bili v drugem, morda celo tretjem planu. Žal mi je, da je do tega prišlo in, da so se ljudje presekirali zaradi mene. Dolgovi bodo plačani, črni madež bo ostal. Karma ne izbira glede na ime in osebne preference, tako da me najbrž čaka tudi primerna kazen. A to je življenje, kruta žurka. Zato ga imam rad.
Do nadaljnjega sem torej nedosegljiv za zunanji svet, urejal bom samo stvari, ki so nujno potrebne za obstoj moje firme in izdajo nove knjige. To ni adijo ljudje, daleč od tega. To je nov začetek in prerojeni Tomc bo lepši, še bolj svetleč in še z milejšim izrazom na obrazu. A zdajle potrebuje počitek in mir. Tudi najboljšim se zgodi …
Rad vas imam. Vse.
Jaka
Fotošuting ali noro potovanje po duši nekega pisatelja
by Manični poet on Jul.15, 2010, under Manični poet
Nikoli si ne bi mislil, da je fotošuting za naslovko knjige lahko tako močna zadeva. Da se lahko že naslednje jutro počutiš prerojen. Da daš lahko noter toliko čustev, ki so se nabrala v tebi v zadnjih letih.
Začelo se je okoli pol devetih zvečer, v prostorih KoTV v Kamniku. S čikom in idejami, kaj bi naredili … ki so v nekaj urah prerasle v fantastično popotovanje po duši nekega umetnika …
Osnovna ideja je bila da se prikaže bipolarnost manične depresije. Človek se gleda v ogledalo, miren, v ogledalu pa nora podoba maničnega jaza … Pa smo začeli, z raznimi propsi, umetno meglo in fake dežjem. Ideje so kar padale, predvsem po zaslugi Davida Boleta, fotografa, režiserja, igralca, komedianta in water-boya. Fotograf Matic Zorman je užival kot že dolgo ne, medtem ko smo ustvarjali nove podobe in dobivali sveže ideje na vsakih nekaj posnetkov.
Scena je res oživela in preselili smo se v sobo depresivca, ki si bo ravnokar pognal kroglo čez možgane, pa trenutek za tem v kolibo norega poveljnika, z agonijo na obrazu, pa potem mirnega revolucionarja in nazaj v sobo depresivca, katerega možgani so že krasili strop. In končno, okoli polnoči, smo se strinjali – we have a winner!
Skratka, da ne bom dolgovezil, ker mora ostati nekaj pridiha skrivnostnosti … Hvala ekipi KoTV, predvsem Andreju Podbevšku, ki nas je prenašal do zgodnjih jutranjih ur. Hvala Boletu, ki je bil fantastičen asistent. Predvsem pa hvala Maticu Zormanu, ki je še enkrat pokazal, da je eden najbolj perspektivnih fotografov v Sloveniji, čeprav izgleda kot šestnajstletni Kurt Kobain na metadonu Dobili smo po kar smo pršli … in samo to šteje!
Looking for something?
Use the form below to search the site:
Still not finding what you're looking for? Drop a comment on a post or contact us so we can take care of it!
Visit our friends!
A few highly recommended friends...
Archives
All entries, chronologically...
